Dokumentarni film Hiša iz trsk nam v vzhodnem, še pred vojno nemirnem območju Ukrajine, v mestu Lisičjansk, pokaže vsakdan prehodnega doma za otroke, ki prihajajo iz razbitih družin. Tam so se znašli zaradi alkoholizma, nasilja ali brezdomstva. Ostanejo lahko največ devet mesecev, nato pa o njihovi usodi odločijo sodišča. Serjoša, Dudnik, Kolja, Ženja, Kristina, Saša, Eva, Alina so imena malih ljudi, ki jih spremljamo. Ponoči jih slišimo pripovedovati zgodbe o pijanih očetih, čez dan nato spremljamo, ali jim bodo našli dom, povsod vmes pa jih gledamo, kako so preprosto otroci. Kako se zaljubljajo, sprijateljujejo in preganjajo po hodnikih, kako se smejijo in plešejo, kako drug za drugega skrbijo, pa tudi, kako tu in tam jokajo. In jokamo z njimi in se jim tudi čudimo.
Ti zapuščeni otroci namreč pogosto zvenijo bolj odrasli od svojih staršev, to je bolj odrasli, kot bi za svoja leta smeli biti. Nekako tako kot v iranskem dokumentarnem filmu Večerna naloga, skratka, ne zato, ker bi si to sami želeli, ampak ker so jih v to prisilile težke okoliščine. Ena izmed deklic, nekje na pragu osnovne šole, je recimo morala po več dni sama skrbeti zase in si kuhati, drugo poslušamo, kako socialni delavki razlaga, da se njena mama ni spremenila, en deček razlaga, kako je oče zabodel mamo, spet drugi se pretvarja, da mu nič ne pride do živega, ker mora skrbeti za mlajša bratca in sestrico. Ne pomaga, da v ozadju bobnijo spopadi. Simon Lereng Wilmont, režiser filma, kljub krutim okoliščinam, zaradi katerih so zgodbe otrok, ki jih vidimo, vse po vrsti žalostne in nesrečne, nekako najde tudi tiste male in lepe poteze življenja. Takrat vse skupaj zadene še bolj.
Glas iranskih žensk
Švedska režiserka iranskega rodu Nahid Persson je bila zaradi filmov o iranskih ženskah prvič aretirana leta 1970, potem spet leta 1979; potem je odšla iz Irana. Šestnajst let mlajša Masih Alinedžad je bila zaradi protivladnih stališč prvič aretirana leta 1994, kot kritična novinarka je tudi ona leta 2009 po obisku ZDA ostala v emigraciji.
Ti dve upornici proti totalitarnemu režimu se na začetku filma Bodi moj glas srečata v New Yorku, da bi Perssonova posnela dokumentarec o Masih, ki je postala simbol podpore diaspore iranskim dekletom. Masih sprva deluje tako hiperaktivno, da ji težko sledimo, enako kot njenim izbruhom obupa in evforije; vidimo jo obupano jokati in plesati v dežju sredi ceste. A postopoma se izriše portret do konca angažirane ženske, ki je kot dekle v Iranu dvignilo glavo zoper grabljenje denarja in zatiranje žensk, ki je v uporu duhovito subverzivna (ob prvem obisku ZDA leta 2009 ima na glavi namesto rute nekakšno fantovsko kapo) in ki je kot novinarka in aktivistka v eksilu posvetila življenje demontaži iranskega režima.
Z novinarskim poročanjem in aktivističnimi akcijami, kot je viralna objava tisočih posnetkov sedanjih protestov Irank, je postala njihovo upanje, da so uslišane. »Bodi moj glas,« jo prosi ena izmed njih.
Masih uteleša vse grozljive dileme emigrantov: občutek krivde, da je sama na varnem (četudi ji nenehno pretijo), strah za tiste v Iranu, ki ji pošiljajo posnetke in s tem tvegajo glavo (tudi njen brat je zaprt zaradi njenega delovanja), strah, da je ne bodo slišali odločevalci na Zahodu (kaj zaboga, počnejo leta 2017 švedska predsednica in članice »prve feministične vlade na svetu« na obisku pri Rohaniju z ruto na glavi, medtem ko ta na ulicah strelja dekleta, ki so jo snela?!), in grozo ob stopnjevanju pobijanja in zapiranja deklet ter njihovih mam v še vedno trajajočih protestih. Ima pravico z varne razdalje od njih zahtevati nadaljevanje boja? Ker konec upora pomeni le še afganistanski model? Film se konča z njenim televizijskim nastopom, v katerem se zlomi, v obupu izgubi nadzor. In na tej točki smo zlomljeni tudi gledalci.
Stvarni prikaz človeškega telesa
Režiserja Véréna Paravel in Lucien Castaing Taylor nas v filmu O strukturi človeškega telesa, katerega originalni naslov De humani corporis fabrica v dobesednem prevodu pomeni »delavnica človeškega telesa«, popeljeta natanko tja: v bolnišnice, med zdravnike in kirurge, ki »popravljajo« okvarjena telesa, in globoko v človeško telo, med pulzirajoče organe in živo meso, ki se pred nami razprostira kot skrivnostna, še nikoli videna pokrajina.
Paravelova in Castaing Taylor človeško telo obenem demistificirata, saj ga predstavita popolnoma stvarno, brez vsakršnega patosa, hkrati pa ga z ekstremno približanimi posnetki slikata kot svojevrstno umetnino – tkivom človeškega telesa se včasih tako približata, da iz njih pred našimi očmi nastajajo ekspresionistične, abstraktne umetnine. Film je po eni strani fascinantna študija anatomije, ki jo omogoča sodobna tehnologija, in pogled v zakulisje zdravniškega poklica, ki je prikazan prav tako stvarno kot samo telo, saj lahko vidimo (še bolj pa slišimo), kako se zdravniki in drugo medicinsko osebje med krvavimi in življenjsko pomembnimi posegi vedejo in pogovarjajo natanko tako, kot bi se zaposleni v kakšni obrtniški delavnici ali pisarni. Obenem pa je O strukturi človeškega telesa tudi hipnotična paša za oči in ušesa – a le če imate dober želodec.
