Seksroboti niso stvar neke nedoločene, oddaljene prihodnosti. Na voljo so zdaj in danes, pri čemer iz leta v leto vse bolje posnemajo ljudi. Koža, na dotik kot človeška, ogrevane odprtine, bionični penisi, zmožnost stokanja ob dotiku ... vabijo oglasi kupce. Ob nakupu lahko izberete tudi barvo oči, ton kože, pričesko in njihov naglas. Takšna, le da še bistveno bolj sofisticirana od današnje ponudbe, je tudi robotka Iris v filmu Sopotnica. Takšna, ki zna ljubiti, se jeziti, pa tudi kuhati, seksati in zdrdrati vremensko napoved. Na ukaz. Kot Applova Siri, le da v fizični obliki. Takšna, ki ji je mogoče nastaviti celo višino inteligence. Takšna, da jo je na pogled nemogoče ločiti od človeka. Prikupna, simpatična, prijazna, zvesta, predvsem pa ubogljiva.
Osnovna premisa robopartnerice obeta, jasno. O takšnem in drugačnem sobivanju ljudi in androidov, sožitju na eni in izkoriščanju na drugi strani, to je o partnerskih odnosih pa tudi o širših eksistencialnih vprašanjih so filmi navsezadnje povedali že marsikaj pametnega in pronicljivega. Od obeh Iztrebljevalcev do Jonzejeve One in Garlandove Ex Machine. Scenarist in režiser Drew Hancock takšen vsebinski potencial postavi v klišejski okvir komične grozljivke. Josh, ki ga igra Jack Quaid, svojo Iris v izvedbi Sophie Thatcher, ki smo jo pred meseci gledali v filmu Heretik s Hughom Grantom, pripelje na zabavo s prijatelji v osamljeno hišo sredi gozda. Kjer se stvari, ko si skuša robotko vzeti ruski gostitelj, po hitrem postopku krvavo zapletejo.
Hancockova Sopotnica že zaradi osnovnega izhodišča med scenarističnimi vrsticami gledalcu neizogibno zastavlja vprašanja o neenakostih med spoloma, objektivizaciji žensk, emancipaciji, svobodni volji pa tudi tem, kako utegnejo tehnološko čedalje bolj izpopolnjeni roboti zarezati v dinamiko intimnih odnosov. In s tega vidika seveda tudi, kaj razmah seksrobotov pove o družbi sami. Pa recimo o čedalje bolj poblagovljenih odnosih in tem, kako je v družbi vse manj stvari, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem. Torej tudi o tem, kako trg in tržne vrednote vse bolj diktirajo naša življenja. A film, ki ga nato dejansko gledamo, je z vidika tistega, kar obetajo naštete vsebinske iztočnice, pravzaprav dokaj dolgočasen izdelek. Celo banalen.
Namesto poglobljenih etičnih in socialnih premislekov o aktualnih tematikah namreč pod črto gledamo enostavno zgodbo o pohlepu, morilskih spletkah in toksičnih odnosih. Lepo režirano mešanico grozljivke in komedije – da. Pa tudi film s posrečenimi preobrati. A obenem tudi film, ki ni ne posebno grozljiv ne posebno odbit in ki mu v resnici vsebinsko ne uspe nadgraditi tistega, kar gledalcu ponudi že v uvodni tretjini filma. Presežka preprosto ni. To se odraža tudi v nenavdihnjenem epilogu. Irisina emancipacija v finišu je namreč ta, da ubeži nezdravemu odnosu s polnim kovčkom denarja v avtu. Sopotnica je skratka film, ki ima na papirju dobre karte, z njimi tudi odigra čisto solidno partijo, z okroglo uro in pol tudi ne predolgo, vseeno pa v tem času na mizo ne vrže aduta, zaradi katerega bi lahko zapisali, da žanrsko v čem prav zares izstopa.
