Sara Kern je že kot najstnica ugotovila, da ji filmski medij omogoča raziskovanje notranjega sveta – posrednega, a vendarle evokativnega izraza bolečine in neizrečenega. V srednji šoli je tako začela pisati prve scenarije in z malim, žepnim fotoaparatom snemati kratke filmčke, dokler si ni v drugem letniku gimnazije v glavo zapičila študija režije na AGRFT. »Če me takrat ne bi sprejeli, pravzaprav ne vem, kaj bi. Nisem imela neke alternativne ideje, kam se vpisati. Niti alternativnega plana.« Ko je med študijem nato štirikrat zapored osvojila Grossmannovo nagrado za najboljši scenarij, so se ji sprva odprla vrata na RTV Slovenija, kjer se je kot scenaristka nekaj let podpisovala pod otroški oddaji Studio Kriškraš in Firbcologi. Nato se je njeno življenje tik pred zaključkom magistrskega študija drastično spremenilo: spoznala je svojo partnerico, jo obiskala na drugi strani sveta in tam ostala. Kot pravi, se je preselila zaradi ljubezni, brez strategije, kako bo to vplivalo na njeno kariero, vse skupaj pa se je izkazalo za ogromen izziv. »Preden sem dobila stalni vizum in kasneje še državljanstvo, nisem mogla zaprositi za nobeno državno podporo. Hkrati sem v Avstralijo prišla praktično brez denarja, tako da sem nekaj let za preživetje v glavnem pomivala posodo po raznoraznih restavracijah, hkrati pa poskušala pisati svoje filme, ne da bi vedela, ali bodo sploh kdaj posneti. Najbolj me je bilo strah tega, da bi si našla neko dokaj udobno službo, nepovezano s filmom, in tam ostala,« pripoveduje o svojih migrantskih začetkih, kjer pomivanje posode v retrospektivi ocenjuje za nadvse dragoceno perspektivo spoznavanja avstralske družbe. »Kot 'dishie' si povsem neviden, vendar lahko opazuješ, poslušaš ... in razmišljaš.«
A že leta 2016 si je s svojim prvim kratkim filmom Srečno, Orlo! prislužila prostor v mednarodnem filmskem svetu, ko se je kot prva slovenska režiserka uvrstila v tekmovalni program Obzorja beneškega filmskega festivala; uspeh, ki ji je vrata pomagal odpreti tudi v Avstraliji, kjer sta nastajanje celovečernega prvenca Moja Vesna, prve slovensko-avstralske koprodukcije, podprla Film Victoria in Screen Australia. Sicer avstralski filmski sistem opisuje kot nekoliko bolj komercialen, čeprav v zadnjih letih tudi tamkajšnji filmski centri vse bolj podpirajo avtorski film, če prepoznajo neki iskren avtorski glas. In njen to vsekakor je: Saro Kern pri ustvarjanju vodijo predvsem osebne izkušnje in občutja, ki jih plasti z naturalističnim, na trenutke že skoraj dokumentarističnim vizualnim jezikom. Tukaj se kot ključen sodelavec izkaže tudi direktor fotografije Lev Predan Kowarski, s katerim sta postopoma oblikovala vizualni jezik, ki gledalcu skozi hladne barvne tone, kamero iz roke in ozkim formatom 4:3 sugerira občutek otroške samote znotraj družine. Zanimajo jo ljudje, obrazi in detajli, ki na film preslikavajo življenje; brez olepšav, odvečne estetike in kamere, ki bi opozarjala nase. Z otroško igro, pod katero se podpisujejo naturščiki, in prevladujočo tišino, ki v ospredje postavlja pripovedna sredstva, ki so filmu najbolj lastna: kadriranje, osvetlitev, barve, zvočne detajle in format slike. Bolj kot dialogi sta ji pomembna lovljenje organskih trenutkov in grajenje atmosfere, posebno senzibilnost pa izkazuje tudi za delo z otroki, s katerimi se med pripravami veliko druži in pogovarja.
Estetika žalovanja
Delček atmosfere svoje družine je na film prvič preslikala z Orlom, ki obravnava tragedijo iz otroštva njenega očeta – izgubo sestrice, ki je družino zaznamovala z bolečino, o kateri je bilo nemogoče govoriti. Mojo Vesno medtem opisuje kot emocionalno avtobiografski, a zgodbeno fiktiven film, v katerem pa poleg izgube, žalovanja in otroške perspektive v ospredje stopi tudi njena lastna pozicija migrantke v Avstraliji. O tem, kako se kot tujec soočaš z izgubo, je pisala iz osebnih občutij odtujenosti in nepovezanosti z okoljem, naravo in kulturo, le da namesto dečka, ki v filmu Srečno, Orlo! poskuša zakrpati družinsko vrzel in družinsko dinamiko vrniti nazaj v prvotno stanje, sedaj v ospredje stopi odnos dveh sester, ki se na izrazito drugačen način soočata s smrtjo matere.
Vsak član družine pokojno osebo navsezadnje doživlja drugače, s tem pa se razlikuje tudi njihovo žalovanje. V filmskem svetu Sare Kern v svojih poskusih dojemanja smrti zato vsakdo ostaja sam: tudi desetletna Moja, ki v odsotnosti opore deset let starejše (noseče) sestre Vesne in čustveno otopelega očeta nase prevzema vlogo starša, ki poskuša rešiti podirajoče se stebre družine. Film, ki v naslovu nosi besedno igro protagonistkinih imen, naslov pa iz perspektive slovanske mitologije pomeni tudi pomlad, nov začetek in življenje, je najprej nastal kot samostoječ kratek film Zbogom, Vesna. Ta združuje nekaj prizorov takrat nastajajočega celovečernega scenarija in je bil predviden kot nekakšna vaja njenega prvega režiranja na angleško govorečem setu ter raziskovanja kompleksnega sestrskega odnosa, ki se kasneje v celoti realizira v Moji Vesni. A tudi tukaj nas kljub kratki formi pretrese pronicljiv in rahločuten filmski izraz Sare Kern, katere občutek za drobne geste in medosebno dinamiko je film premierno predstavil na sarajevskem filmskem festivalu in ji leta 2020 na Festivalu slovenskega filma prinesel vesno za najbolj izvirno AV delo.
Dva nova celovečerna projekta
Film je gledalce v Sarajevu dosegel zgolj virtualno, vendar je to pomenilo šele začetek neugodnih pogojev za filmsko ustvarjanje. Pandemija, ki je z večmesečnim zaprtjem letov Avstralijo za nekaj časa povsem izolirala od sveta, je namreč poskrbela, da je bila realizacija Moje Vesne produkcijsko stresen in do zadnjega negotov projekt. Ob težavah fizičnih premikov slovenskega dela ekipe, ki je po vstopu v državo moral odsedeti še 14 dni karantene, so namreč za dodatno nočno moro poskrbeli še neskončna birokracija, odsotnost pogodb med državama in razlike v sistemu. V Avstraliji je tako za avtorski film mnogo težje dobiti distribucijo kot v Sloveniji. A leto po izidu Moje Vesne, ki je imela po premierni projekciji na berlinskem festivalu ter prejetju vesne za najboljšo režijo lepo kinematografsko pot, Sara Kern vendarle opisuje kot izjemno produktivno. »Veliko hvaležnosti čutim za vso podporo. S podporo avstralskega filmskega sklada in mestne občine Melbourne sem razvila dva nova celovečerna projekta, eden od njiju je tudi že dobil produkcijsko podporo iz Slovenije. Trudimo se le še za pridobitev le-te z avstralske strani.«
