Mati Diop je enako zgodovino s prejemom velike nagrade žirije za svoj režijski prvenec Atlantics leta 2019 spisala že v Cannesu, s hibridnim dokumentom o francoski postkolonialni kulturni politiki ter vrnitvi izbranih afriških artefaktov v nekdanjo kraljevino Dahomej, današnji Benin – dogodek, ki med domačini in mladimi študenti odpre razgret diskurz o kolonialnih spominih, identitetnih travmah in izbrisih regij avtohtonih kultur in jezikov – pa se je zdaj bržkone dokončno vzpostavila kot eden najpomembnejših režijskih glasov sodobnega avtorskega filma. A Dahomej, ki si je v tednu pred podelitvijo nagrad tudi med filmskimi kritiki prislužil konsenz favorita tekmovalnega programa, vendarle predstavlja radikalno neobičajen zmagovalni film. Predvsem s perspektive njegove izčiščene dolžine sedeminšestdesetih minut, s čimer se zapisuje kot najkrajši zmagovalni film od prve edicije berlinskega festivala dalje, ko je zlatega medveda leta 1951 prejel 31-minutni dokumentarec V bobrovi dolini (In Beaver Valley) Jamesa Algarja.
Festival, ki je do te točke dosledno ignoriral politično dogajanje v svetu, se je s podelitvijo nagrad končal tudi s presenetljivo aktivistično humanistično noto. Tudi Diopova, vidno ganjena ob zmagi in dejstvu, da ji je nagrado podelila igralka Lupita Nyong'o, prav tako prva temnopolta predsednica žirije v dolgi zgodovini festivala, je zato svoj trenutek na odru festivalskega osrednjega prizorišča Berlinale Palasta izkoristila za udarni govor, ki je pozival k miru in ustavitvi ognja: »Ta nagrada ne izkazuje časti le meni, temveč vsej vidni in nevidni skupnosti, ki jo film reprezentira. Ko sem si prvič poskusila predstavljati, kako bo restitucija videti v realnosti, sem takoj zaslišala zvok, frekvenco, nekaj drhtečega, podobnega potresu ...« sprva opiše onstranski glas, ki ga podeli potujočim afriškim umetninam in zakladom. »To je bil zvok podiranja zidu tišine, zidu zanikanja, zidu, ki ga lahko in moramo podreti skupaj. Smo med tistimi, ki nočemo pozabiti in sprejeti družbene amnezije kot politične metode. Zato tukaj stojim v solidarnosti s svojim senegalskim ljudstvom, ki se bojuje za demokracijo. Stojim v solidarnosti s Palestino.«
Prekinjena tišina
Diopova pa ni bila edina, ki je na odru pretrgala tišino o zločinu, ki se je v času festivala dogajal v Gazi. »Naj se ogenj prekine in genocid konča!« je tako ob prejemu nagrade v sekciji Encounters svojo zahvalo končal tudi dokumentarist Ben Russell, ki se je kot sorežiser podpisal pod film Direktna akcija (Direct Action) o anarhistični militaristični aktivistični skupnosti v Franciji. Ta s poglobljenim observacijskim pristopom dokumentira vsakdanje življenje raznolikega ekosistema aktivistov, skvoterjev, samooskrbnih kmetovalcev in drugih posameznikov, ki jim država pripenja oznako ekoteroristov, ter si postavlja vprašanje: nam lahko radikalno protestno gibanje ponudi pot iz okoljske krize?
Na simbolni ravni najpomembnejša nagrada je medtem pripadla filmu Nobene druge zemlje (No Other Land) palestinsko-izraelskega kolektiva, ki ga je žirija oznanila za najboljši dokumentarni film, prejel pa je tudi nagrado publike v sekciji Panorama. V središču filma je palestinski aktivist Basel Adra iz mesta Masafer Jata na Zahodnem bregu, ki ne pozna življenja, v katerem ne bi dokumentiral svojega vsakdana. V kamero tako ujema počasno izkoreninjenje svoje vasi, rušenje hiš, izganjanje prebivalcev, vse v upanju, da bo svetu tako končno mar za njihovo dehumanizacijo, trpljenje in življenje pod apertheidom. »Zelo težko je slaviti, ko je v Gazi pobitih na desettisoče mojih ljudi. Zato imam ob svojem trenutku tukaj v Berlinu za Nemčijo zgolj eno prošnjo: da spoštuje pozive Združenih narodov in Izraelu preneha pošiljati orožje,« je Adra v svojem govoru pozval nemški politični vrh.
Čeprav so večino zmagovalnih filmov prežemale težke, resne teme, je žirija našla tudi prostor za ustvarjalce z igrivejšim pristopom: tako je nagrado za najboljšo režijo prejel eksperimentalni film o govorečem povodnem konju, medtem ko je šla velika nagrada žirije v roke Hong Sangsooja, ki se je s Popotnikovimi potrebami (Yeohaengjaui pilyo), v katerih Isabelle Huppert zasanjano lebdi po Seulu, že tretje leto zapored znašel v tekmovalnem programu Berlinala.
