Pri dobitniku zlatega medveda gre za sklepni del triptiha o človeški intimi, ki ga je v lanski berlinski sekciji Panorama odprl Seks in ki mu je nato isto leto v Benetkah sledila Ljubezen. Sanje (Seks Ljubezen) – da se naslova ne zamenja s filmom Sanje, s katerim se je v letošnjem tekmovalnem programu predstavljal mehiški režiser Michel Franco – zapirajo to nenavadno trilogijo, ki jo vodi retrospektivna pripoved glasu zunaj polja. Ta pripada najstnici, ki svoje spomine pripoveduje skozi roman, s čimer narativna struktura igrivo prepleta občutke prve najstniške ljubezni z elementi avtofikcije in metapogovorov o pomenu pisanja. Film, ki je v obrazložitvi žirije opisan kot meditacija o ljubezni, njeni neverjetni edinstvenosti in obenem ironični univerzalnosti, poseben pomen tako odmeri tudi samemu procesu pisanja in njegovi zmožnosti pretvarjanja želje v izkustvo, s čimer zgodba pretkano preigrava meje med tem, kar se je zares zgodilo, in tem, kar je postalo resnično šele, ko je bilo zapisano.
Od filmov ceste do kritik družbe
Veliko nagrado žirije je prejela brazilska distopična fantazija Modra pot režiserja Gabriela Mascara; govori o 77-letnici, ki se ne ukloni avtoritarnim diktatom premestitve v »kolonijo starejših« in zato raje pobegne na nenavadno potovanje po Amazoniji. Kar sledi, je nekakšna variacija žanra filma ceste, v podobno kategorijo pa pade tudi črno-beli film Sporočilo Ivána Funda, ki mu je bila podeljena nagrada žirije; ta po prašnih cestah argentinskega podeželja sledi deklici, ki trdi, da zna živalim brati misli. Nagrado za glavno vlogo, ki nas z neizmerno tesnobo in bolečino potegne v svojo temo, je v filmu Če bi imela noge, bi te brcnila prejela Rose Byrne, medtem ko je v stranski vlogi najbolj prepričal Andrew Scott, ki se v Blue Moon prvič zares pojavi šele na polovici filma, a kljub temu, da se o njegovem liku do takrat zgolj govori in se ga obrekuje, tega v trenutku poosebi z neverjetno prepričljivostjo.
Srebrni medved za režijo je romal v roke kitajskega režiserja Hua Menga, ki v drami Živeti zemljo z igralskim ansamblom naturščikov spremlja razširjeno družino in njihovo obdelovanje zemlje skozi štiri letne čase. Toda ob tem v njihovo idilično, z naravo povezano življenje že vdirajo prvi znaki industrializacije, pa tudi širše družbeno-ekonomske spremembe, ki izrivajo podeželske tradicije in trgajo večgeneracijske družinske vezi. Brez nagrade ni ostal niti Radu Jude, ki je na Berlinalu v preteklosti že prejel zlatega medveda za film in srebrnega medveda za režijo, Kontinental '25 pa je njegovo zbirko zdaj dopolnil še s srebrnim medvedom za scenarij. Režiser, ki v svojih filmih ne varčuje s kritiko svetovnih politik, naraščajočih nacionalizmov in razčlovečenega, odtujenega turbokapitalizma, je nagrado posvetil Luisu Buñuelu, od rojstva katerega je na večer podelitve minevalo 125 let, nato pa pozval k večji solidarnosti v Evropi in v svojem klasičnem stilu sklenil s politično noto: »Upam, da bo mednarodno kazensko sodišče v Haagu opravilo svoje delo in obsodilo vse morilske barabe – in da se zaradi rezultata vaših jutrišnjih volitev naslednje leto festival ne bo odpiral z Zmagoslavjem volje Leni Riefenstahl.«
»Izjemen filmski izraz«
Politični govor si je sicer dovolila le še žirija tekmovalne sekcije Perspektive, ki je podelitev nagrade za najboljši prvenec mehiškemu Hudič kadi (in shranjuje zgorele vžigalice v isto škatlo), režiral ga je Ernesto Martínez Bucio, odprla z besedami: »Videli smo umore na tisoče otrok, ki so jih besede politikov in novinarjev zreducirale na kolateralno škodo. Gledali smo nasmejane politične predstavnike, kako podpisujejo bombne napade, namenjene šolam in bolnišnicam. Naš edini moralni kompas je zato odgovornost do teh otrok; ne glede na njihovo barvo kože, vero ali identiteto.« Družinska drama o petih bratih in sestrah, katerih meje med imaginarnim in resničnim se začnejo podirati, ko jih starši pustijo same z shizofreno babico, je bila sicer ena izmed štirinajstih prvencev v novem programskem sklopu, v katerem se je s filmom Kaj ti je deklica predstavila tudi Urška Djukić.
Ta je s festivala odnesel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov Fipresci, ki je svojo odločitev zaokrožilo z besedami: »Režiserka z odličnim filmskim izrazom čudovito prikaže težave najstnice, ki vstopa v obdobje odraščanja ter se spoprijema s privlačnostjo spolnosti na eni in pritiski družbenih omejitev na drugi strani.« Gre za film, ki se v okolju uršulinskega samostana potopi v čutno in čustveno raziskovanje želja in seksualnosti najstniškega dekleta, dokler ta dokončno ne ovrže rigidnih okvirov družbenih pričakovanj ter namesto v kislo grozdje, simbol greha, kazni in kesanja, ugrizne v sladek, sočen sadež. Izbere užitek.
