Vrni mi jo, film Dannyja in Michaela Philippouja, je grozljivka o žalovanju. Neposreden, luciden, poveden šoker o obupu, bridkosti, jezi, zmedenosti in otopelosti, ki jih prinese smrt bližnjega. O občutkih praznine, brezupa in nesmisla, ki jih izguba naseli v posameznika. O tem, kako na mestu izgube ostane globoka in boleča praznina, ki se je ne da zapolniti. In avstralska brata-dvojčka Philippou, ki sta včasih snemala viralne youtube videe, danes pa snemata nizkoproračunske horor uspešnice, sta svoj drugi celovečerec posnela tako, da sta potencirala, izolirala in razgalila žalovanje ter ga prevedla v brutalno, mračno, nihilistično grozljivko. Grozljivko, ki pravi, da žalovanje ni linearno, da prihaja v valovih in da ga je treba predelati s telesom in skozi telo. Dobesedno. In filmsko seveda primerno nazorno.
Brata režiserja se skratka z drugega zornega kota vračata k enemu osrednjih motivov njunega prvenca Govori z mano (2022). V medtekstu katerega sta prav tako govorila o žalovanju in soočanju z izgubo, kar sta takrat sicer vpela v družbenokritičen presek generacije tiktoka in instagrama. V svojem drugem filmu pa zdaj gledalcem na mizo položita proces žalovanja kot takšen. Kažeta nam, kako proces žalovanja nima roka trajanja, pa tudi, kako se od posameznika do posameznika ta proces močno razlikuje. Kako je lahko žalovanje tudi samodestruktivno, nasilno in patološko. Kako žalovanje človeka zgrabi, stisne in žre pri živem telesu. Film Vrni mi jo je zato psihološka srhljivka in v enaki meri telesni horor, ki preizkuša gledalčev želodec od začetka do konca, ko se bizarno, absurdno in neokusno sestavi v silovit finiš.
Zgodba? Polbrat in polsestra, sedemnajstletni Andy (Billy Barratt) in dvanajstletna Piper (Sora Wong), ki sta izgubila mamo in očeta, pristaneta v hiši začasne skrbnice Laure. Pri čemer se izkaže, da tudi Laura, ki ima kot izkušena socialna delavka na papirju vse veščine, da bi lahko svoja nova varovanca sterapirala in opremila za samostojno življenje, nima pospravljenega lastnega mentalnega podstrešja. Izkaže se, da Laura prav tako žaluje – za svojo slepo hčerko, ki je utonila. A kar je še pomembneje, izkaže se, da Laura milo rečeno slabo prenaša izgubo. Izkaže se, da Laura, ki jo igra angleška igralka Sally Hawkins, ni tista tiha ženica iz Oblike vode (2017) in še manj mama iz filmov o medvedku Paddingtonu, pač pa ženska, ki so jo valovi žalovanja za otrokom pognali čez rob razuma in naplavili na bregove okultnega.
Delo bratov Philippou v žanrskem smislu jasno stopa po že uhojeni poti – motiv smrti bližnjega in žalovanje sta dobro obdelani tematiki v grozljivkah. Od zimzelenih Ne glej zdaj (1973) in Mačjega pokopališča (1989) do modernih klasik tipa Antikrist (2009) in Podedovano zlo (2018). Vrni mi jo v tej močni konkurenci ni vsebinsko prebojen naslov. Režiserjema tako kot v predhodniku tudi tu ni povsem uspelo postaviti pike na i. Zato pa slogovno in igralsko filmu ne manjka zares nič. Ob dobri mladi igralski ekipi še posebej izstopa Hawkinsonova, ki je kot žalujoča mama, ki se ji je skegljalo, oblikovala eno tistih odbijajoče-privlačnih filmskih vlog, ki si jih človek zapomni. Ljubitelje žanra bodo navdušili tudi navdahnjeni prizori groze in krvi, ki služijo prispodobi psihološke in fizične bolečine žalovanja. Avstralski režiserski dvojec je skratka dokazal, da sijajen prvenec ni bil naključje.
