Gre za tretji celovečerec režiserja Emanuela Pârvuja, ki je svojo kariero začel kot igralec v Maturi (2016) Cristiana Munguija in čigar režijski pristop dolgih statičnih kadrov in narativa, ki postopoma odstira absurde državne birokracije in lokalne korupcije, vidno sledita tradiciji tega vodilnega imena romunskega novega vala. Film Trije kilometri do konca sveta – naslov, ki sugerira vasico sredi ničesar, z delto Donave odrezano od preostanka sveta – se tako odpre z napadom na 17-letnega Adija, ki ga neke noči med poletnimi počitnicami brutalno pretepejo. Ne ve, kdo stoji za napadom, a zagon policijske preiskave za trenutek vlije upanje, da bo storilec, ko se najde, za svoj zločin ustrezno kaznovan. Toda Adi je bil pretepen »z razlogom« in vodja policije, ki mu je v zameno ponujena zgodnja upokojitev, zato začne delati vse, da bi prijavo ovrgel ter se izognil moralni paniki, ki bi jo sprožila prisotnost homoseksualnosti v tej bogaboječi vasi. Prostrano podeželje, v katerem se pod pripekajočim soncem razpirajo travniki, polja in makadamske poti, tako hitro postane klavstrofobično v svoji zatohlosti, konformizmu in prikritem sovraštvu, ko Adi iz nedolžne žrtve postane glavni obtoženec, proceduralna drama pa se prevesi v portret raztrganih družinskih vezi, med katerimi strah pred izločenjem iz skupnosti prevlada nad ljubeznijo do lastnega sina. »Jaz sem ga spravil na svet in samo jaz mu lahko vzamem življenje,« so besede, s katerimi se oče sooča s sinovo spolno usmerjenostjo, medtem ko se mati z vaškim duhovnikom dogovarja za eksorcizem njegovega »bolezenskega stanja«.
Čeprav film s suvereno režijo in scenarijem, polnim zanimivih preobratov in črnega humorja, vseskozi drži suspenz, pa v njem vendarle povsem umanjka perspektiva žrtve, ki jo kamera pogosto zadržuje zunaj kadra. Adi je tako bodisi sneman v hrbet ali pa je iz kadra povsem izvzet, ko se nad njegovim telesom vrstijo vedno novi napadi: pretep, nasilno avtiranje spolne usmerjenosti, zvezanje in izvedba eksorcizma, zaklenitev v sobo ipd. Do trenutka, ko ta beži in za vedno zapušča svoje okolje – s tem pa tudi družino, starše – ga kamera ne pogleda v oči, film pa se tako šele zaključi z gesto, za katero si želimo, da bi bila umeščena že na začetek.
Pârvu je sicer dober znanec sarajevskega festivala, na katerem je leta 2017 prejel nagrado za najboljšo režijo za svoj celovečerni prvenec Meda ali ne tako svetla stran stvari; nagrada, ki je šla letos v roke Jorgosu Zoisu za grško-bolgarsko koprodukcijo Arcadia. Film, zasidran na presečišče življenja in smrti, stvarnosti in onostranstva, tako vodi specifičen ton čudaškosti in nočne perverzije, umeščene v naslovno obmorsko konobo, ki kljub mestoma neizvirnemu scenariju izraža jasno in domiselno režijsko vizijo, polno vizualno presenetljivih prizorov in kompozicij.
Slavile tihe vloge
Med igralci so medtem slavile tihe, umirjene in nevpadljive vloge, ki so čustveni razpon svojih likov sugerirale z minimalizmom in internalizacijo emocij namesto z melodramatičnimi monologi, kakršni prežemajo Bivališče med bogovi srbskega režiserja Vuka Ršumovića – težko pričakovano svetovno premiero, ki je v tekmovalnem programu letos morda najbolj izrazito razočarala. Nagrado za glavnega igralca je prejel Doru Bem za upodobitev judovskega gostilničarja na prelomu 20. stoletja v romunski drami Veliki teden, v katerem smo priča njegovemu postopnemu, a komaj opaznemu, prikritemu moralnemu razkroju, nagrada za najboljšo vlogo pa somalijski igralki Anab Ahmed Ibrahim, ki v čudoviti avstrijsko-francosko-nemško-somalijski koprodukciji Vas zraven raja upodobi Araweelo, žensko, ki sredi političnih konfliktov, naravnih katastrof in nenehne prisotnosti ameriških dronov zaprosi za ločitev od moža ter znova začne svoje življenje.
Nagrado za najboljši dokumentarec je prejela ukrajinska režiserka Olga Černik za film Slika spominov, esejistično pripoved o vojni z vidika treh generacij žensk; režiserke, njene babice in mame, patologinje, ki dela nad mrtvašnico, kjer se med bombnimi napadi počuti presenetljivo varno. Gre za globoko osebni film, ki potuje skozi čas in trenutno nasilje v Donbasu povezuje z destrukcijo druge svetovne vojne, ki v zgodbo vstopa predvsem skozi babičine spomine. Podoben pristop prežema tudi zmagovalni kratki dokumentarni film Kot bolno rumena kosovske režiserke Norike Sefe, ki se eksperimentalno potaplja v režiserkin spomin, v katerem se stapljajo resničnosti ter v napovedovanju vojne tragedije povezujejo lepote in slabosti tega sveta. Film je v soboto prejel tudi nagrado FeKK BAL na ljubljanskem Festivalu kratkega filma.
Sloveniji nagrada za promocijo enakosti spolov
Praznih rok ni ostal niti slovenski film. Odrešitev za začetnike Sonje Prosenc je prejela nagrado Mednarodne konfederacije art kinematografov, s tem pa podporo pri distribuciji, predvajanju filma in doseganju občinstva v mreži 3000 evropskih kinematografov, dokumentarni film Cent'anni Maje Doroteje Prelog pa posebno nagrado za promocijo enakosti spolov. »Nagrada je kot velik obliž na rane dolgoletnega ustvarjanja filma in priznanje pomembnosti tematike medčloveških odnosov v predanih partnerskih zvezah, ki se velikokrat znajdejo ujeti v vzorce patriarhata, ki moškemu ne dovoli biti ranljiv, žensko pa vidi kot skrbno negovalko.«
