Audrey Hepburn je kot Holly Golightly ustvarila enega najbolj prepoznavnih ženskih filmskih likov 20. stoletja. Givenchyjeva črna obleka, dolg cigaretni ustnik in pesem Moon River so postali del filmske zgodovine, toda razmere med snemanjem niso bile tako popolne kot končni izdelek.
Režiser Blake Edwards naj bi bil izrazito nezadovoljen že z izbiro Georgea Pepparda za vlogo Paula Varjaka. Po zapisih v knjigi Sama Wassona Fifth Avenue, 5am naj bi producente celo prosil, naj igralca ne angažirajo. Odnos se tudi pozneje ni izboljšal. Peppard je imel svoje zamisli o igranju posameznih prizorov, spori z Edwardsom pa naj bi bili tako ostri, da je morala med enim od njih posredovati igralka Patricia Neal.
Tudi Hepburnovi naj Peppardov način dela ne bi bil posebej blizu. Njegova navada, da je podrobno analiziral posamezne prizore, naj bi jo spravljala v nelagodje.
Tiffany je zaradi filma odprl vrata v nedeljo
Posebna operacija je bilo snemanje v znameniti draguljarni Tiffany & Co. na Peti aveniji. Trgovina se je leta 1960 zaradi filmske ekipe odprla v nedeljo – prvič po 19. stoletju. Na snemanju je sodelovalo 75 tehnikov, 24 statistov, 20 zaposlenih pri Tiffanyju in 30 vodilnih predstavnikov podjetja, dragocenosti pa je varovalo kar 40 oboroženih varnostnikov. Samo ta snemalni dan naj bi stal 45.000 dolarjev, kar je bila pred več kot šestimi desetletji izjemna vsota.
Nič manj zahtevno ni bilo snemanje kaotične zabave v stanovanju Holly Golightly. Prizor so ustvarjali približno teden dni, Edwards pa ni želel običajnih statistov, temveč igralce, sposobne improvizacije. Porabili naj bi kar 60 kartonov cigaret ter velike količine hrane, čaja, ingverjevega napitka in šampanjca. Za zadimljeno ozračje so uporabili celo čebelarski dimnik.
Legendarna je postala tudi črna obleka, ki jo Hepburnova nosi na začetku filma. Oblikoval jo je Hubert de Givenchy, izdelali pa so tri različice. Ena je leta 2006 na dražbi hiše Christie's v Londonu dosegla kar 467.200 britanskih funtov, več kot šestkratnik ocenjene vrednosti.
Visoko ceno je desetletja pozneje dosegla tudi hiša na naslovu 169 East 71st Street, katere zunanjost je v filmu predstavljala dom Holly Golightly. Leta 2015 je bila prodana za 7,4 milijona dolarjev. Notranjost filmskega stanovanja sicer ni bila posneta v hiši, ampak v hollywoodskem studiu.
Pesem, ki je skoraj ne bi bilo
Eden najbolj prepoznavnih trenutkov filma je prizor, v katerem Holly na požarnih stopnicah s kitaro v rokah zapoje Moon River. Henry Mancini je melodijo napisal posebej z mislijo na Audrey Hepburn in njen lik, Johnny Mercer pa je pred končnim naslovom razmišljal tudi o imenih I'm Holly in Blue River.
Toda pesem je skoraj končala na tleh montažne sobe. Po poskusni projekciji naj bi se pojavila zahteva, da jo odstranijo. Z leti je postala slavna zgodba, da je Hepburnova na predlog odgovorila, da bodo pesem izrezali »samo preko njenega trupla«, čeprav si viri niso enotni, ali je te besede res izrekla ona.
Moon River je vendarle ostala. Mancini in Mercer sta zanjo leta 1962 prejela oskarja za najboljšo izvirno pesem, skladba pa je osvojila tudi grammyja za pesem leta. Hepburnova se je za prizor učila igrati kitaro, da so bili njeni gibi pred kamero prepričljivi.
Film pa ima tudi plat, ki se je danes spominjamo precej manj nostalgično. Mickey Rooney je igral japonskega stanodajalca, gospoda Yunioshija, njegova karikirana upodobitev pa danes velja za enega najbolj problematičnih elementov filma. Rooney je pozneje izražal obžalovanje zaradi vloge, obžaloval jo je tudi Edwards, čeprav je igralec leta 2008 svojo igro ponovno branil z razlago, da so od njega zahtevali izrazito pretiravanje.
Zanimivo je tudi, da Blake Edwards sprva sploh ni bil predviden za režiserja. Ko je Paramount leta 1959 napovedal film, naj bi ga režiral John Frankenheimer, ki je sodeloval tudi pri zgodnjem razvoju scenarija. Leto pozneje ga je zamenjal Edwards.
Šest desetletij in pol pozneje Zajtrk pri Tiffanyju ostaja eden najbolj prepoznavnih hollywoodskih filmov svoje dobe. Holly Golightly pa je postala precej več kot filmski lik: njena črna obleka, očala, pričeska in pogled v Tiffanyjevo izložbo so ustvarili podobo, ki jo popularna kultura reproducira še danes. Le da se za popolno filmsko eleganco skriva precej bolj razburkana zgodba, kot bi sklepali ob prvem požirku jutranje kave pred Tiffanyjem.