Dogodek so organizirali evropski parlament, nagrada občinstva lux, evropska komisija in program Ustvarjalna Evropa v sodelovanju z Europa Cinemas. Nagrado lux letos podeljujejo drugič, lani jo je prejel film Nažgani, tokrat pa so zanjo nominirani trije filmi, Velika svoboda avstrijskega režiserja Sebastiana Meiseja, Quo Vadis, Aida? Jasmile Žbanić iz Bosne in Hercegovine ter Beg danskega režiserja Jonasa Poherja Rasmussena, ki je bil nominiran tudi za tri oskarje. Danski animirani dokumentarec izhaja iz prijateljstva med režiserjem in Aminom, ki je bil kot otrok primoran z družino pobegniti iz Kabula. Šele po dolgih letih prijateljevanja mu Amin, ki je tik pred poroko s svojim partnerjem, končno razkrije svojo preteklost, pri čemer gledalca odpelje nazaj na begunske poti in grozote, ki jih doživljajo ljudje, ki bežijo pred grozotami doma. »Nenehno si na preži, ves čas. Tudi ko si na varnem, si na preži,« so njegove besede iz filma. Po projekciji je sledil pogovor z delom filmske ekipe.
Črna skrinjica
Jonas je tihega fanta, ki je strmel predse, prvič videl na avtobusu. Stara sta bila 16 let in hodila sta na isto srednjo šolo. Vedel je, da je Amin iz Afganistana, da je pobegnil, a ni vedel podrobnosti o tem, kako je prišel na Dansko. »Skozi odraščanje je Jonas čutil, da je med njima neka distanca, kar je opisal kot črno skrinjico v njunem prijateljstvu, o kateri nista govorila,« pove producentka Monica Hellstrøm.
Takrat še ni vedel, da fant iz Kabula nikoli ni izvedel, kam je izginil njegov oče, kako kruta usoda je doletela njegovo družino, ki je komaj preživela begunsko pot. A navsezadnje se je Amin moral soočiti z zakopanimi strahovi in travmami, da bi lahko z zaročencem zaživel v miru. »Ne vemo, kaj se bo zgodilo z nami. Nihče nam nič ne pove. Prišli so novinarji in nas posneli. Upamo, da se bo kaj zgodilo, ampak ne. Odšli so domov, delat svoje televizijske programe,« slišimo o njegovi izkušnji iz azilnega doma. »Lahko se vrnete, od koder ste prišli, ali pa tukaj propadete,« odmeva glas paznika v zavesti protagonista. Po spletu okoliščin je končno prišel na varno na Dansko, vendar je lahko prišel le sam, moral je lagati, da je sirota, da ga niso poslali nazaj.
V zavetju animacije
Da je Amin končno spregovoril, je zaslužna tudi animacija, ki ob arhivskih posnetkih vojne kroji dokumentarno pripoved. Od samega začetka je bilo namreč pomembno, da se Aminu, danes uspešnemu 36-letnemu akademiku, zagotovi anonimnost in tudi Amin je seveda psevdonim. Do ekipe velikokrat pristopijo tisti, ki se jih je dokumentarec še posebej dotaknil. »Zelo ganljivo je. Pred dvema tednoma smo imeli projekcijo in gledalka iz Nigerije je povedala, da je prvič videla film, ki je tako oseben in podoben občutkom, ki jih je imela sama, ko je pobegnila. To je bilo res izjemno slišati. Pripoved izhaja iz prijateljstva med protagonistom in režiserjem, zato se lahko na različne načine dotakne ljudi,« še pove producentka. Zaradi pristnosti in mešanice humorja, ki blaži stare rane, je animirani dokumentarec neizprosno iskrena izpoved, ki preizkuša še tako zakrknjena srca. Nominacija za nagrado lux zagotovlja dostopnost filmskih mojstrovin, saj nominirane filme podnaslovijo v vseh uradnih jezikih EU in jih predvajajo po evropskih kinematografih. Za najboljši izbrani film lahko gledalci glasujejo po spletu do 25. maja. S tem prispevajo polovico glasov h končni odločitvi, drugo polovico pa evropski poslanci. Zmagovalca bodo razglasili na slovesni podelitvi nagrade občinstva lux 8. junija v evropskem parlamentu.
