Drugi dan festivala slovenskega filma v Portorožu so v okviru strokovnega programa pod drobnogled vzeli eksperimentalni film, ki mu včasih rečejo tudi avantgardni. To je forma, ki je bila skozi zgodovino močno prepletena z iskanjem globlje družbenokritične refleksije. Kljub temu, da je eksperimentalni film pomembna protiutež komercialni produkciji, ostaja na margini domače filmske produkcije, čeprav vemo, da so eksperimentalni video pristopi pri nas nastajali že od petdesetih let prejšnjega stoletja naprej.
Kaj sploh je to čudo
Težko je eksperimentalni film natančno definirati, ga zaobjeti v poskusu ubeseditve. »Tudi moje filme radi označujejo z oznako eksperimentalni film. Pri čemer je edini eksperiment pri mojem filmu ta, kako je produciran. Namreč, začenjamo iz nule, nato pa nas žene človeški, prijateljski pogon,« je na okrogli mizi prva prebila led filmska ustvarjalka Ema Kugler. »Koproducenti so bili tisti, ki so mi omogočili, da sem v življenju sploh lahko kar koli ustvarila. Sicer pa v svojih filmih uporabljam jezik, ki je popolnoma filmski. Znotraj tega ni nobenega eksperimenta, vsaj sama ga ne vidim kot takšnega. Zgodbe pri meni niso zapisane, temveč jih pripoveduje asociativni tok slik.«
Etnolog, cineast in publicist Naško Križnar bi prej kot o eksperimentu govoril o »iskateljstvu«. »Če povem, kako smo začeli pri OHO, takrat je bila kranjska skupina izrazito večmedijska, literatura, poezija, likovna umetnost, film. Tu ni bilo skupinskega dela. Vsak je v svojem mediju skušal promovirati tisto osnovno misel, ki je takrat vladala pri nas – da je treba v umetnosti nekaj spremeniti, da ne more biti več tako, kot je bilo. Nismo spreminjali sveta, spreminjali smo pogled na umetnost.« Tako so ustvarjali zato, ker drugače niso znali.
Pri doseganju širše publike eksperimentalni film, zlasti na samem začetku, ni prodrl do splošne prepoznave. Nihče ni ravno vedel, kam umestiti tega čudnega novega gosta. »Ti filmi so bili najbolj sprejeti pri somišljenikih, medtem ko so ob srečanju z drugo publiko na festivalih amaterskega filma veljali za nekaj čudnega. Ker niso vedeli, kam bi eksperimentalni film dali, so ga uvrstili v tako imenovani žanrski film. Nihče ni vedel, kaj to pomeni. Žanrski film je bil tam kot neki koš za vse takšne čudne izdelke, ki niso spadali nikamor drugam,« se je še spominjal Naško Križnar.
Nova tehnologija, novi izrazi
Umetnica in teoretičarka Marina Gržinić je o zadevi spregovorila drugače. Obrnila je sliko in dejala: »Odlično je, da uporabljamo vse te termine: avantgardni, eksperimentalni, raziskovalni film. Prihajam iz tistega obdobja, ko nismo toliko govorili o eksperimentalnem filmu. V letih 1979 in 1980 je bila to videotehnologija v najbolj primarni, rudimentarni obliki. To je bil čas VHS-kaset. Ta tehnologija je odprla neko novo pot, bila je povezana z družbenimi spremembami, s punk in homoseksualno kulturo ter različnimi gibanji.«
V 80. letih so bili ti ustvarjalci na robu filmske prepoznave, a ta rob je imel svež, čisto nov razgled. »Vsi smo veliko brali, bili smo načitani in nismo se imeli zares za filmske ustvarjalce v klasičnem smislu. V resnici smo bili raziskovalci. Ustvarjalci, ki so se zavedali pomena vizualne kulture. Video, eksperimentalni film, animacija, vse to nam je dalo možnost premišljevanja. Mislim, da je eksperiment prava beseda.« Marina Gržinić je še dodala, da so ustvarjalci hoteli presekati prazno formo in jo napolniti z življenjem. »Dovolj nam je bilo ene ure gledanja, kako dva pijeta čaj. Koga to briga. V bistvu smo hoteli življenje. Hoteli smo imidže, hoteli smo telo, hoteli smo seks. Tisto, kar film omogoča – imaginacijo, figuracijo. V filmu moraš narediti prevrat.«
