A režiserja Jamesa Mangolda, ki se je pred dvajsetimi leti podpisal tudi pod biografsko dramo o Johnnyju Cashu Hoja po robu (2005), politična razsežnost kantavtorja, čigar pesmi v veliki meri odsevajo takratna družbena gibanja, od protestov proti vietnamski vojni do boja za državljanske pravice temnopoltih, več kot očitno ne zanima. Politični naboj in zeitgeist šestdesetih let, ki sta definirala Dylanovo glasbo, tako ves čas postavlja nekam v ozadje; na televizijske zaslone, ki poročajo o protivojnem pohodu na Washington, kubanski raketni krizi in smrti Johna F. Kennedyja, medtem ko se Dylan sklanja nad svojo beležko, piše svojo poezijo ter med brenkanjem na kitaro išče prave spremljevalne akorde. Dokler za njim iz rjuh ne pogleda obraz te ali one ženske, s katero je v tistem trenutku romantično vpet in ki ga kliče nazaj v posteljo. Ga je pri pisanju navdihnilo protestno dogajanje na ulicah ali ta brezoblična muza, ki ji film nikoli ne odmeri dovolj časa in prostora, da bi lahko na platnu zadihala kot samostojno, polnokrvno bitje? Če gre verjeti Mangoldovim narativnim sugestijam, mu inspiracije pravzaprav ne podžiga nič od tega; ta v prizorih naivne idealizacije genija vre kar iz njega samega, navidezno ločenega od vpliva oseb in tektonskih družbeno-kulturnih premikov, ki ga obdajajo.