Nato je presenetila še žirija Rubena Östlunda, ki je zlato palmo za najboljši film festivala podelila francoski režiserki Justine Triet za Anatomijo padca (Anatomie d'une chute), gostobesedno sodno dramo, ki energije in poante ne črpa toliko iz suspenza in dokazovanja krivde, temveč predvsem iz kompleksnih in zapletenih družinskih razmerij, ki jih Trietova gledalcu razkriva postopoma. Sodne drame so, kot kaže, priljubljene pri festivalskih žirijah – lani je Alice Diop za Saint Omer v Benetkah pobrala veliko nagrado žirije in nagrado za najboljši prvenec.
Anatomija padca je drugačne vrste film. Režiserko očitno fascinirajo pisateljski liki, saj je po filmu Sybil (2019) tudi tokrat osrednji lik romanopiska Sandra, katere mož se je na njunem gorskem domovanju nad Grenoblom vrgel z balkona in izkrvavel. Je padel prostovoljno ali ga je nekdo pahnil? V sodnem procesu, ki Sandro bremeni umora, junakinja dve uri in pol zagovarja svojo nedolžnost, kot osrednja priča pa nastopi njen osemletni sin, ki se je v tem času gibal na območju tragičnega dogodka. Anatomija padca premore kakovost žlahtne televizijske drame in izjemno Sandro Hüller, ki v vlogi nemške soproge nastopa kot hladen, racionalen protipol pretirano romantičnemu in idealističnemu liku svojega (francoskega) partnerja. Pred podelitvijo so ji vsi napovedovali nagrado za najboljšo žensko vlogo. Napovedi se sicer niso uresničile, je pa najvišjo nagrado – zelo presenetljivo, a ne nezasluženo – prejel film.
Korektno razdeljene nagrade
Östlundova žirija je nagrade, treba je priznati, podelila zelo korektno. Sam sem pogrešal kvečjemu priznanje italijanski režiserki Alice Rohrwacher za magičnorealistični čudež La chimera, sicer so šle palme v roke vsem, ki so si to zaslužili. Jonathan Glazer, ki je veljal za favorita, je dobil veliko nagrado žirije za Cono interesa (The Zone of Interest), film o navidezni Arkadiji ob koncentracijskem taborišču Birkenau, za najboljšega režiserja pa so razglasili vietnamskega režiserja Tran Anh Hunga, ki je v francoski produkciji režiral Strast Dodina Bouffanta (La passion de Dodin Bouffant), vizualno osupljiv gastronomski spektakel, v katerem Benoit Magimel in Juliette Binoche kuhata, sestavljata recepte in še več kuhata. Ne vem, kako delujejo sodobne restavracije z Michelinovimi zvezdicami, ampak kompleksen proces priprave (in uživanja) hrane ob zatonu 19. stoletja – brez histerije in v osrčju podeželske romantike – se danes zdi kot nedosegljiv ideal.
O preostalih filmih dobitnikih nagrad smo poročali v preteklih dneh. Nagrado žirije so izročili Akiju Kaurismäkiju za Padlo listje (Kuolleet Lehdet), melanholično bravuro o osamljenosti in hrepenenju, za najboljšega scenarista so razglasili Judžija Sakamota, ki je za režiserja Koreedo spisal Pošast (Monster), kot najboljša igralca so prepoznali Merve Dizdar iz filma Nurija Bilgeja Ceylana O posušenih travah (Kuru otlar ustune) in Japonca Kodžija Jakuša iz Popolnih dni (Perfect Days) Wima Wendersa. Vsaj o slednji nagradi ni dvomil nihče, kajti tako toplega in empatičnega lika na filmskem platnu že dolgo nismo imeli priložnost videti.
