Vinci Vogue Anžlovar se je v letu slovenske osamosvojitve s svojim celovečernim prvencem za vselej zapisal v našo filmsko zgodovino. S 7. oktobrom sedaj dobrih trideset let kasneje v Cankarjev dom premierno prihaja še Dedek gre na jug, ki pa je kljub pomenljivemu naslovu film s samostojno zgodbo o dveh ostarelih džez glasbenikih, ki se v begu pred boleznijo, v iskanju izgubljene ljubezni in (novega) življenjskega smisla odpravita na pot, dokler jima načrtov ne prekriža mlada Rominja Esma. In začne se pustolovščina!
Dedek gre na jug v naslovu nosi močno asociacijo na vaš prvenec, a kot pravite, ne gre za nadaljevanje Babice.
Delovni naslov je bil sprva preprosto Na jug. Boris Cavazza, ki tokrat nastopi v vlogi naslovnega Dedka, gre namreč zares na jug. Ne na morje, temveč na Balkan; dosti dlje kot Babica. A ko je sodelavec fotograf v hecu pripomnil, da bi moral biti film pravzaprav Dedek gre na jug, se je to kar takoj prijelo. Seveda gre za nekoliko komercialen naslov, ampak med filmoma vendarle obstaja tudi neka povezava. Pri obeh na začetku najdemo lik, ki se znajde v stiski, zaradi katere se odloči iti na pot. In oba se na to pot odpravita z mercedesom.
Zasedba je polna izjemnih igralskih talentov. Kako ste izbirali igralce? Ste scenarij že pisali s kom v mislih?
Že ko sem pisal scenarij, sem imel v mislih Vlada Novaka, Borisa Cavazzo in Zalo Djurić. Vloge so bile spisane za njih, kar je tudi razlog, da je Vladu in Borisu v filmu ime enako kot sicer. Zalo pa smo poimenovali Esma, saj se njen lik navezuje na makedonsko-romsko pevko Esmo Redžepovo. Posebno vlogo Borisove izgubljene ljubezni sem namenil tudi srbski igralki Nedi Arnerić, ki pa je umrla tik pred začetkom snemanja. Nato so nenadoma zaprli vse meje in za trenutek je bilo videti, da bomo ves film primorani snemati kar v Sloveniji. V teh okoliščinah se je igralka Ksenija Mišič izkazala kot idealen izbor za njeno zamenjavo. Potem pa je tukaj še izjemen hrvaški igralec Goran Navojec in pa Senko Velinov, katerega vloga je bila prvotno ponujena Branku Đuru Djuriću. A jo je ta zaradi Zaline vpetosti v film zavrnil, saj ji je želel prihraniti krivične opazke o »šlepanju« na karierah svojih staršev. Kar nekaj ljudi je bilo do njene izbire skeptičnih, a so se jim že ob ogledu prve montaže filma razblinili vsi dvomi. Dobra igralka je. In lahko rečem, da se je v filmu odrezala celo nad mojimi lastnimi pričakovanji, čeprav sem že od samega začetka verjel vanjo.
Prek lika Esme se v filmu odpre tudi pogled v romsko skupnost. Kako ste pristopili k tej temi?
Zala ima med drugim tudi romske korenine, kakor jih imam iz še ne povsem davne preteklosti tudi sam. Moj dedek po materini strani je bil Rom. Iz česar izhaja tudi njihova prisotnost in poimenovanje v filmu. Ko smo snemali na Hrvaškem, v Kamencih, je poglavar njihove vasi, zelo tradicionalen predstavnik njihove skupnosti, jasno rekel: »Jaz nisem noben Rom. Rodil sem se kot cigan, in umrl bom kot cigan.« Tako da tudi sam v tej besedi ne slišim več nič slabšalnega. Z nami je bila tudi nekdanja romska svetnica občinskega sveta Občine Lendava, Nataša Horvat, ki se pojavi v manjši vlogi Vladove ljubezni. Črpal sem tako predvsem iz njihovih življenjskih modrosti, teženj po svobodi ter iz zavedanja, kako jim je kapitalizem s svojimi mejami in ograjami porušil nomadski koncept življenja. Hkrati pa sem želel z Dedkom narediti tudi nek popravni izpit svojih prejšnjih filmov, kakršen je Gypsy Eyes (1992), kjer so bili »cigani« na željo ameriških producentov zelo operetni in kostumirani. Takrat nisem imel vpliva na to, tokrat pa sem k filmu pristopil z zavedanjem, da niso takšni. Da gre za skupnost, ki jo odlikujejo predvsem čast, spoštovanje in svoboda.
Tako pri Babici kot pri Dedku ima posebno vlogo tudi glasba, ki je v tem filmu še posebej prezentna.
Poskušal sem sodelovati z več glasbeniki, a na koncu sem se vrnil h koreninam. Glasbo je tako tudi tokrat ustvaril Milko Lazar, s katerim sva sodelovala že pri Babici, reciklirali pa smo celo variacijo komada If You'll Be Back, ki se sedaj pojavi v različici Kako se vratiš in se vzpostavi kot Borisova tema. Tudi sam sem nenazadnje že bil v situaciji, v kakršni se zdaj znajde Borisov lik, upokojeni jazz glasbenik: odločen, da imam dosti. Da ne bom več delal filmov. Ampak te nekaj potegne nazaj … In enako je z glasbo. Glasba je zato v filmu ves čas prisotna. Vsi imajo svoje glasbene teme, ki se med seboj prepletajo, in lahko bi skoraj rekel, da sem z glasbo bolj zadovoljen kot pa s filmom.
Film je pravzaprav zanimiv hibrid žanrov: gre za film ceste, kriminalko, dramo, v ozadju pa je ves čas prisotna tudi ljubezenska zgodba. Kako bi ga sami žanrsko in vsebinsko opredelili?
Mi smo film poimenovali kar »dramedy«. Gre načeloma za dramo, kjer pa v izogib patetiki stvari pogosto raje obrnem na šalo. Predvsem policaji, kjer Jonas Žnidaršič igra glavnega kriminalista, so povsem zreducirani na humor. Na podoben način sem poskusil ustvariti tudi glavna lika: v njunem prijateljstvu je tako prisoten nek element patetike, a ga poskušam omehčati z določenimi komičnimi vložki. Zato se v filmu znajde tudi nek morda na videz homofobični vložek, kjer ju vsi zbadajo, da sta tetke; da sta kot dva stara zakonca. A gre pravzaprav za direkten citat iz britansko-ameriške komedije Paul (2011) Simona Pegga in Nicka Frosta, kjer se dvema moškima na poti z avtodomom priključi še vesoljček. Tudi njiju vsi obtožujejo: »A sta vidva…?« Seveda pa je rdeča nit, kot je za moje filme že značilno, ponovno iskrena ljubezen in pravo prijateljstvo. Gre za dve najpomembnejši stvari v življenju.
Svoj prvenec ste snemali med
razpadom Jugoslavije, a tudi Dedku ni bila prizanesena turbulentnost družbeno-političnih okoliščin. Vmes je preteklo polnih trideset let: kakšna je bila izkušnja snemanja takrat in danes?
(smeh) Babico smo snemali, ko se je Jugoslovanska vojska ravno umikala iz Slovenije in smo bili s Hrvati še nekako prijatelji. Veliko smo namreč snemali tudi tam. Je pa vendarle tudi takrat za trenutek izgledalo, kot da Japonci ne bodo nakazali denarja, ker Japonska takrat še ni priznala samostojne Slovenije. Denar je potem vseeno prišel in kot bi rekel Peter Bratuša: nastal je prvi slovenski film z japonskim denarjem oziroma prvi japonski film v slovenščini. Medtem ko pri Dedku pravzaprav ni bilo stvari, ki ni šla narobe. Film je bil leta 2017 sprejet v sofinanciranje in ko smo se leta 2020 končno pričeli pripravljati na snemanje in imeli prva testna snemanja z igralci, se je zgodila korona. Država nam nato do konca leta ni izplačala denarja. Meje so bile zaprte. Mislili smo, da bomo morali cel film posneti v Sloveniji: tako smo Bosno snemali v Prekmurju, Hrvaško pa v Kočevju. Nato pa so se ukrepi vendarle nekoliko omilili, da smo zaključek filma lahko posneli v Makedoniji. Ni nam bilo lepo. Snemali smo namreč v kar štirih sklopih, tudi ekipa se je zaradi tega menjala. Kar v primeru, da se ne snema v kosu, pomeni, da ekipa vsakič znova rabi tri dni, da se uteče. To se filmu na koncu žal nekoliko pozna.
