Predvidevam, da bodo posamezni filmi razdvojili tudi žirijo, v kateri ob nikoli povsem odsotnih igralskih zvezdnikih (letos Halle Berry, Jeremy Strong, Alba Rohrwacher) sedi tudi nekaj radikalcev oziroma avtorjev s strogo izoblikovano estetiko, kot na primer mehiški poet nasilnih ekstremov Carlos Reygadas in korejski kronist vsakdanjih banalnosti Hong Sangsoo. Nenazadnje je svoj opus v precej eksperimentalni dokumentarni maniri začela tudi mlada indijska režiserka Payal Kapadia, ki je lani navdušila s filmom Vsi odtenki svetlobe.
Debata bo, kot kaže, žgoča, kar bi znalo dvigniti ratinge najbolj polarizirajočemu filmu konkurence, anarhičnemu in totalno nepredvidljivemu filmu ceste Sirat Oliverja Laxa. V kategorijo eksperimentalnih vizualnih bravur bi lahko umestili tudi drugi film nemške režiserke Masche Schilinski Zvok padanja, ki na kmečkem posestvu v severni Nemčiji združi zgodbe štirih generacij žensk od prve svetovne voljne do danes, medtem ko Jafar Panahi z ohlapno zasnovano Preprosto nesrečo tudi ne poskuša segati po mainstreamu. Ne pozabimo na čustveni vidik podeljevanja nagrad: ko je iranski režim Panahija leta 2011 obsodil na dolgoletno zaporno kazen, je Juliette Binoche na istem odru, kjer bodo danes podelili zlate palme, v improviziranem in zelo emotivnem nagovoru pozivala k njegovi izpustitvi.
Tekmovalni program skratka ni razočaral – razočarali so posamični uveljavljeni avtorji, od katerih smo pričakovali več (na primer Julia Ducournau ali Lynne Ramsay) – na cedilu pa nas niso pustili niti tisti, od katerih nismo pričakovali ničesar (denimo Ali Aster in Wes Anderson). V času oddaje tega poročila nas še čakajo trije tekmovalni filmi, nova dela bratov Dardenne, Kelly Reichardt in kitajskega novega upa Bi Gana. Morda kdo preseneti in pobere zlato palmo. O tem več v ponedeljek.
Nova papirnata favoritinja
Tik pred zaključkom redakcije smo ujeli tudi peti film norveškega ljubljenca festivalskega občinstva Joachima Trierja Sentimentalna vrednost (Sentimental Value), v filmski in gledališki svet postavljeno zgodbo o viharnih in nikoli razčiščenih družinskih razmerjih. Na eni strani (ob mlajši sestri) stoji uspešna igralka mlajše generacije Nora (Renate Reinsve), na drugi njen oče Gustav (Stellan Skarsgard), čislan, slaven, a malce zaprašen mag domačega filma, ki po petnajstih letih pripravlja nov projekt z avtobiografskimi elementi, ki vključujejo samomor njegove mame. Gustav je glavno vlogo spisal za dolgo odtujeno Noro, vendar ta njegovo ponudbo zavrne, saj je mnenja, da njun odnos sploh ne obstaja, zato se oče odloči za mlado holivudsko zvezdnico (Elle Fanning), ki v razburkano družinsko dinamiko vnese še nekaj dodatnega nemira.
Trier v ambiciozno zasnovanem filmu zelo očitno meri na višje cilje, kot bi želel – v slogu filmskega Gustava – reči: »Pripravljen sem na velike nagrade!« Sentimentalno vrednost so mnogi v hipu postavili za prvo favoritinjo za zlato palmo. Ena od nagrad ji verjetno ne uide, čeprav je film skonstruiran na zelo specifičen skandinavski način, kjer v ozadju začutiš kopico script doctorjev, ki so pilili in pilili scenarij ter dramaturgijo privedli do popolnosti. Ampak pod črto so to največkrat brezosebno zrežirani filmi, kot je tudi Sentimentalna vrednost, ki na papirju »popolnim« kompleksnim razmerjem in viharnim odnosom ne zmore vcepiti avtentične strasti in emocije. Počakajmo, kaj poreče uradna žirija.
