Devetnajsti Festival gorniškega filma bo v ponedeljek ob 20. uri v Cankarjevem domu odprl filmski portret največje himalajske alpinistke vseh časov, Poljakinje Wande Rutkiewicz. Režiserka Eliza Kubarska se v filmu odpravi po stopinjah prve ženske na najvišjih vrhovih sveta; Wanda se je visokogorskega alpinizma lotila v času, ko je bil ta v izraziti domeni moških. Nizala je izjemne uspehe, nato pa skrivnostno izginila na svojem devetem osemtisočaku Kangčendzengi. V času festivala si bo do 22. februarja v Cankarjevem domu, Mestnem kinu Domžale in Linhartovi dvorani v Radovljici mogoče ogledati 32 plezalnih, alpinističnih in avanturističnih filmov o gorski naravi in kulturi z vseh koncev sveta, ob tem pa bo potekal še razgiban spremljevalni program.
Gorniška filmografija ima nedvomno pozitiven vpliv na javno percepcijo o alpinizmu, zlasti zato, ker pripomore k boljšemu razumevanju, da gre za več kot samo šport, saj zahteva potrpežljivost, vztrajnost in predvsem spoštovanje do gora, je prepričan legendarni slovenski alpinist in vodja Festivala gorniškega filma Silvo Karo. Pri tem je opozoril, da nekateri filmi, večinoma bolj komercialno naravnani, ki tematizirajo visokogorske odprave, alpinizmu ne delajo usluge. »Pogosto ustvarijo iluzijo, da je alpinizem zgolj pustolovščina brez pravega občutka za tveganje. Senzacionalistični pristop, ki izpostavlja predvsem nesreče in dramo, lahko v javnosti utrdi vtis, da je alpinizem predvsem nevarna in brezkompromisna dejavnost,« pojasni Karo, ki se je v zgodovino zapisal kot protagonist zlate dobe slovenskega alpinizma ter eden najuspešnejših in najdrznejših osvajalcev patagonskih gora v vsej njihovi zgodovini. V festivalskem programu je izpostavil šest filmov, ki prihajajo iz Čila: »Ti kažejo lepote te ozke in več kot štiri tisoč kilometrov dolge dežele. Pravijo, da je Čile južnoameriška Švica. Lani sem ga obiskal in bo držalo.«
Doba ženskega alpinizma
Eden od izstopajočih trendov je v zadnjih letih zagotovo porast zanimanja za plezanje, tako v umetni kot naravni skali, pri čemer Silvo Karo navdušencem svetuje: »Ne hitite z napredovanjem, temveč zgradite močne temelje, na njih boste lahko gradili razvoj. Sam zagovarjam mentorstvo. Največ se naučiš od mojstrov. Knjige in videi so koristni, a nič ne nadomesti izkušenj iz prve roke. Skrbite za tehnično znanje, dobro fizično pripravljenost in predvsem varnostno zavest. Alpinizem ni le stvar moči, ampak tudi presoje. Znati morate sprejeti prave odločitve v zahtevnih situacijah in se včasih obrniti, ko je to potrebno. Več kot bo izkušenj, večja bosta vaša varnost in samozavest.«
Festivalski program kaže tudi na porast ženskega vrhunskega alpinizma. Lani sta najboljši svetovni ženski alpinistični vzpon opravili Slovenki Anja Petek in Patricija Verdev, ki sta v šestih dneh dosegli še neosvojeni vrh Lalung I. Udeleženke te himalajske odprave bodo imele v spremljevalnem programu tudi predavanje. Silvo Karo je takole komentiral status žensk v alpinizmu danes: »Danes so ženske v alpinizmu vse bolj prisotne. Če so bile v preteklosti nekatere posameznice le udeleženke himalajskih odprav v moški družbi, so kasneje vse bolj prevzemale vodilne vloge v odpravah, ne le kot članice, ampak tudi kot vodje in organizatorke samostojnih ženskih odprav, pri čemer so morale premagovati še dvome okolice, ki jim ni bila naklonjena. Morda je celo pristop k alpinizmu pri njih bolj premišljen kot pri moških, pri katerih je v ospredju več moči.«
Iz prve roke
Filmi, ki si jih bo mogoče ogledati, pripovedujejo najrazličnejše zgodbe, od fizično neverjetnih podvigov do čisto življenjskih, intimnih preizkušenj. »Skozi podobe sten se zazreš v devet življenj,« je nekoč rekel Franček Knez. Med drugim je vse bolj aktualna tematika tudi podnebna kriza. Če naletite na kakšnega zanikovalca podnebnih sprememb, ga pošljite v gore. Tam so posledice vidne iz prve roke. Takole jih je doživel Karo: »Najintenzivneje sem jih opazoval in doživljal v naravi v Patagoniji, vse od leta 1983. Nazadnje sem bil tam lanskega novembra. Sploh v zadnjih letih se je intenzivnost taljenja ledenikov zelo povečala, to pa močno vpliva na dostopnost gora, saj so nekdaj enostavni dostopi po ledeniških morenah izginili. Čarobnost patagonskih gora so snežne gobe. Tudi te počasi izgubljajo 'klobuk', ostaja jim samo še bet. Z visokimi temperaturami v poletju postajajo vzponi vse nevarnejši tudi zaradi padajočih kosov ledu in kamenja.«
