Modra čaplja na tej točki deluje kot prava časovna kapsula, ki gledalca v analogno realnost devetdesetih potopi tako s sliko, ujeto na 35mm trak, kot z ambientalnimi detajli starega Gameboya, vstavljanja diskete v računalnik, predvajanja glasbe v aplikaciji Winamp in očetovega lovljenja družinskih trenutkov na prenosno videokamero. Ta se tudi sicer vse bolj odmika od frustrirajoče družinske realnosti: z brskanjem po internetu in zapiranjem v temnico, kjer razvija fotografije, v času zamrznjene odkruške realnosti, iztrgane iz konteksta tega, kar je bilo prej in kaj bo potem. S čimer režiserka že subtilno podaja komentar na to, kako varljive so lahko družinske fotografije in kako varljivi so selektivni spomini, ki jih odločimo ujeti v objektiv. Očetovo snemanje otrok, ko skačejo po trampolinu in se igrajo na vrtu pred hišo, ni odsev njihovega otroštva, še zdaleč ne. Niti ni spomin, ki jih bo kasneje kot odrasle kakorkoli zaznamoval.
A pod to skrbno poustvaritvijo nekega časa in prostora se skriva tesnobna realnost družine, ki se znajde pred prelomno točko. Jeremy skorajda ne govori več in svojo stisko komunicira le skozi nepredvidljive izbruhe in prestopniška dejanja; od kraje po bližnjih diskontih, do izginotij na družinskih izletih in groženj, da bo zažgal celo hišo. Do svoje mlajše sestre in bratcev je sicer pozoren in igriv, a starša sta obupana in odločena, da situacijo razrešita ter mu s pomočjo psihiatrov postavita diagnozo. Kar je tudi točka, ko film postane nekaj radikalno drugačnega od tega, kako se je začel.
V trenutku, ko socialna služba staršema ponudi »rešitev«, ki Jeremyja iz mladostnika, ki mu je treba pomagati, zreducira na problem, ki ga je potrebno rešiti, film svojo formo in časovno postavitev postavi na glavo. Preskoči dve desetletji in nas vrže v – zdaj že digitalno – življenje odrasle Sashe, ki išče odgovore in nove strokovnjake, da bi ji s sodobne perspektive osvetlili primer. Svojega brata ob tem, za razliko od stroke in svojih staršev, nikoli ne patologizira, a gledalcu tudi ne ponudi jasnih odgovorov. Navsezadnje vsega, kar se je zgodilo, še sama ne razume povsem; ve le, da jo še vedno zasleduje tista ključna in nepopravljiva odločitev staršev, ki je za vedno redefinirala njihovo družino. Film tako v enem najbolj radikalno iskrenih trenutkov časovnico zaokroži ter preteklost, sedanjost in prihodnost zlije v eno. V dogodek, na katerega nikoli ni mogla in tudi danes ne more vplivati, zato ji ostane ostane le še sprejetje.
