Ob distribucijski premieri celovečerca Atlas ptic (Atlas ptáků, 2021) smo se v ljubljanskem Kinodvoru pogovarjali z režiserjem Olmom Omerzujem. Slovenec, ki je študiral režijo na sloviti praški akademiji FAMU in deluje na Češkem, predstavlja enega najprodornejših glasov svoje generacije, ki z novim filmom samozavestno vstopa v zrelejša leta.
Kako se je rodila ideja za film?
Najprej je bila zgodba patriarha, ki postopno izgublja moč, ko ugotovi, da je trčil ob svet, ki ga ne razume več. Dolgo sem iskal antagonista, ki bi bil tematsko drugačen. Ko sem s Petrom Pýcho pripravljal scenarij, sem imel občutek, da povsod pišejo o vstopu poslovnežev v politiko in o vodenju države kot podjetja. Razmišljal sem, ali ti moški tudi v družinah delujejo enako. Takrat sem naletel na zanimiv fenomen, ko predvsem ženske po internetu spoznajo ameriškega vojaka, se brezglavo zaljubijo in mu pošljejo velike vsote denarja. Zdela se mi je zanimiva dramatska os. Ptiči so prišli kasneje. V nekem trenutku sem pomislil, da je svet mojih likov preveč zožen na eno stvar – denar. Zakaj ne bi nad njimi obstajal še en svet? Tak, ki ga poznamo, a se dogaja mimo nas. Ptiče uporabljam na več načinov: ezoterična plat je Marija, paranoično-politične teme nosi Ivo. Ptiči so mi dali tudi priložnost za ironijo in za to, da se izognem filmskemu klišeju, na primer kako je na koncu izrečena obsodba – zakaj ne bi o tem poročali ptiči?
V filmu se poudarjeno izrisuje
tudi arhetipska linija med moškim in ženskim principom. Je bila ta vseskozi pomembna?
Ko sem se ukvarjal s pojavom internetnih prevar, se mi je zdelo, da ne moremo obsojati zgolj določenega tipa ženske, ki je po svoji naravi verjetno naivna in osamljena, saj bi glede na število primerov lahko rekli, da je to simptom današnje družbe. Začutil sem drugačno odgovornost. Dolgo sem se ukvarjal z Marijo. Kako prikazati lik, da ne bo zasmehovan? Ko sem zavzel perspektivo patriarha, sem protagonistko lahko izpostavil kot skrivnostnejši lik, ki se odkriva postopoma. Ta premik mi je olajšal način pripovedi.
Pomemben pripovedni element je že omenjena ironija. Ta je podobno izkoriščena tudi v HBO-jevi seriji Nasledstvo (Succession, 2018–), ki tako zaradi teme kot forme lahko deluje kot referenca.
Rad imam Adama McKayja, enega od ustvarjalcev serije, posebej njegov film Velika poteza (The Big Short, 2015). A serijo sem videl šele, ko smo morali snemanje na polovici zaradi covida ustaviti. Najprej sem se zgrozil, kako podobna je našemu filmu, a je tako dobra, da mi je vseeno. Morda bi bilo celo lažje, če bi jo videl prej, saj bi tako lahko kaj naredil tudi drugače. Pri McKayju so mi najbolj všeč dramaturški elementi presenečenja v klasično pripovedi – ko je občinstvo v filmu že povsem udomačeno, njihova pričakovanja nenadoma poruši. Tako gledalca aktivira v odnosu do filma in teme ter doseže večji emocionalni učinek.
Podobno nadrealistično kot ptiči delujejo tudi prizori iz Afganistana. Kako ste prišli do tega materiala
in na kako ste ga vključili?
Zaradi epidemije sem dva meseca sedel doma, s polovico posnetega in napol zmontiranega filma. Ves ta čas me je fasciniral človek, ki ga v filmu nikoli ne vidimo, a dejansko sproži dogajanje. Ta resnični antagonist je nekdo, ki na internetu krade posnetke, profile na družbenih omrežjih, uporablja vizualni material, ki je vsem pri roki, in tako manipulira zgodbo. V tem duhu se mi je zdelo, da lahko uporabim posnetke iz različnih bank videoposnetkov. Tega verjetno ne bi storil v nobenem drugem filmu. Posnetke sem sestavljal iz štirih bank, bilo je veliko več dela, kot sem si predstavljal.
Vaše filme povezujejo majhne, vsakdanje zgodbe o odnosih, družini. Te so sploh v kontekstu slovenskega filma večkrat negativno označene. Kaj je tisto, kar naredi klasično družinsko dramo presežno?
Uspeh kinematografije je odvisen od filmske politike, gospodarskih razmer. Je pa težko le na podlagi scenarija določiti, ali bo film dober, saj na to vpliva veliko stvari. Na primer izbira glavnega igralca – brez šarma obeh dečkov bi bile Zimske muhe (Všechno bude, 2018) drugačne. Nekatere stvari so občutljive in jih ne moreš predvideti. Zato je pomembno, da se ljudje izobražujejo, imajo priložnosti in se preizkušajo. Le tako bo kinematografija bogata in bo funkcionirala v dialogu. Nekateri režiserji so talentirani in lahko pričakuješ, kakšen bo njihov film, vedno pa je treba dajati podporo debitantom.
Kako je čutiti posledice pandemije na filmsko produkcijo na Češkem?
Drugače od Slovenije se produkcija na Češkem ni ustavila, vsi pa se bojimo, kakšna bo situacija z evropskim filmom v prihodnosti. Proračuni so že zdaj drugačni kot pred pandemijo. Hkrati je na Češkem velik porast ameriških platformnih produkcij. To za delavce v sektorju pomeni več dela in drugačne honorarje. Medtem ko sem bil pred pandemijo skeptičen do kinematografije, da izgublja družbenokritično moč in postaja kot opera manj privlačna umetnost, danes gledam drugače. Nove produkcije so spremenile delovanje velikih studiev, ponujajo nove možnosti – scenaristika je zgodovinsko na najboljši ravni, igralci imajo več priložnosti za zanimivejše vloge. Odpirajo se novi načini financiranja. Težko rečem, kaj to zares pomeni, a ostajam optimist.
Dotakniva se še vašega kratkega filma Poslednji dan patriarhata (Poslední den patriarchátu, 2021), ki je kot predfilm predvajan ob Atlasu ptic. Kaj ju povezuje?
Ta zgodba je padla na mizo v nekem trenutku brainstorminga s Petrom in se je zgodila mojima prijateljema. Ko sta jo začela pripovedovati kot komično anekdoto, sta se o njej začela prepirati. Razkorak med komičnim potencialom zgodbe in tem, kaj kdo v odnosu pričakuje – s tem sem se lahko identificiral. Situacija se mi je zdela sijajna za kratki film, s celovečercem pa se povezuje tematsko. Petr je najprej napisal daljšo verzijo, v kateri so vsi liki veliko govorili in nastopali kot tribunal, ki komentira glavno protagonistko. V filmu me zanimajo njena perspektiva, vstop v novo družino, pričakovanja in strahovi.
V Atlasu ptic vlogo Iva odigra eden največjih čeških igralcev.
Poleg Karla Rodena je Miroslav Donutil verjetno ena največjih legend. Ko sem ugotovil, da mu je všeč scenarij, sem mu želel čim prej razbiti pričakovanja in mu razložiti moj način dela. V nasprotju z večino delam več ponovitev, tudi petnajst in več (običajno jih je pet), pred snemanjem je tudi veliko vaje. Pri nekaterih stvareh je bil presenečen, a so strahovi hitro odpadli.
Film je bil slovenskemu občinstvu premierno predstavljen na Liffu. Zaznavate razliko med odzivi različnih občinstev, denimo slovenskega in češkega?
Zaradi pandemije letos nisem bil na Liffu, večinoma sem pošiljal videonagovore in bil v stiku z občinstvom po spletu. Ugotovil sem, da moram več potovati s filmom, dobivati odzive, ugotavljati, kako film deluje v različnih kontekstih. Na primer, lepo je bil sprejet v Karlovih Varih. Najbolj pa me je presenetil odziv številnih gledalcev, da se podobne stvari dogajajo tudi v njihovih družinah. Teh prevar je več, kot sem pričakoval, seveda pa o tem zaradi sramu le malo govorimo.
Poleg scenarista in nekaterih igralcev imate kar nekaj stalnih sodelavk in sodelavcev, od direktorja fotografije Lukáša Milote do montažerke Jance Vlckove.
Naslednji film pripravljam z drugo ekipo. Po desetih letih in štirih celovečercih smo zaznali, da potrebujemo spremembo. Stalna ekipa je lahko nekaj zelo pozitivnega, saj se o določenih stvareh ni treba več pogovarjati. Po drugi strani me zanima dialog različnih pogledov, nisem tip režiserja, ki želi vse podrediti svoji viziji. Filme dojemam tonalno – teme, ki me zanimajo, imajo različne tone, iz tragičnega se rojeva komično. Ustaljenosti se bojim, ne glede na starostno obdobje, v katerem sem. Morda je to moja značajska lastnost.
Lahko še kaj poveste o svojem naslednjem projektu?
Projekt je trenutno v občutljivi fazi financiranja, zato le naslov – Nehvaležna bitja. x
