A ne glede na to, kolikokrat so kritiki zapisali, da knjigi manjka kompleksnejše refleksije in izpovednosti, to ni vplivalo na to, da bralci knjige enkrat, ko so jo dobili v roke, zlepa niso mogli odložiti. Ker četudi so imeli kritiki prav, ko so rekli, da bi lahko avtorica snov literarno obdelala bolje, to v ničemer ni spremenilo dejstva, da je bila knjiga ob izidu v knjižnicah ves čas izposojena, v knjigarnah devetkrat ponatisnjena in da je kradla medijsko pozornost.
V naravi uspešnic je pač, da včasih kritiško gledano niso nujno logične. Avtobiografski roman Bronje Žakelj ima pač tisto, česar kritika včasih ne zna prepoznati oziroma izmeriti. Recimo temu presežna povprečnost. In filmski prevod v režiji Marka Naberšnika je prav takšen film. Film, ki sam po sebi ne premore ničesar takšnega, česar v žanru socialne drame tako ali drugače še ne bi videli. Če bi brali sinopsis filma, bi lahko v svetovnem merilu celo rekli, da gre za klišejsko, zlajnano in stereotipno zgodbo o zahrbtni bolezni, boleči izgubi bližnjih, človekovi minljivosti in trpljenju kot življenjski stalnici. A kljub temu ima film Belo se pere na devetdeset tako kot roman tisto izmuzljivo magnetičnost, ki se je ne da enostavno definirati, prijeti in dojeti. Tisto kvaliteto prozaične samoizpovedi, tisto neposredno iskrenost, ki človeka poskra v pripoved ravno zato, ker se ne trudi biti nekaj več.
Jasno – Belo se pere na devetdeset na drugi strani zato tudi ni film, ki bi ga krasila globoka introspekcija protagonistke ali širši eksistencialni razmisleki, četudi bi bili tu in tam povsem na mestu; a hkrati tudi ni film, ki bi ob preštevanju solz zabredel v sentimentalizem ali patetiko. In zdi se, da je ravno pripovedna konvencionalnost, ki je v nekem smislu zagotovo manko končnega dela, ironično tudi največja prednost filma. Prav ta nenarejenost, iskrenost in neolepšanost v pripovedovanju namreč tako filmu kot že romanu daje dimenzijo avtentičnosti, ob kateri je težko ostati hladen. Belo se pere na devetdeset je pač ena tistih zgodb o nesreči neke družine, ki ne potrebuje dodatnih začimb. Ki ne potrebuje niti filtrov niti ojačevalcev. Naberšnik pri tem sijajno lovi ravnotežje med tem, da v pripoved ne vnaša nepotrebnih slogovnih popestritev in da hkrati ne zdrsne v dolgočasje. Film v režijskem smislu vselej diha s tistim, kar je v kadru, osrednji pulz pa mu daje odlična Lea Cok, ki se stopi z osrednjim likom.
Pohvale gredo tudi scenariju, pod katerega sta poleg Bronje Žakelj podpisana Naberšnik in Aleš Pavlin, ki v prevodu za film kljub izločitvi nekaterih poglavij ni izgubil nič zares temeljnega nasproti romanu. Ki je bil uspešnica seveda tudi zaradi dogajalnega časa na razpotju med bivšo Jugoslavijo in lastno državo Slovencev. Tako kot knjiga tudi film slovenskemu občinstvu poleg poistovetenja na ravni soočanja z izgubo v tem smislu ponuja številne kolektivne identifikacijske trenutke. Koktajl melanholije in nostalgije, pripete na obdobje tranzicije, deluje tudi na platnu, čeravno v tem prepletu osebnih in političnih tegob ni sledi posebne sporočilnosti. A, kot že zapisano, tudi film pač deluje predvsem zaradi tega, ker pod črto pove stvarno, srčno zgodbo ženske, ki se bori z boleznijo, s katero se po goli statistični neizbežnosti bodisi preko lastne izkušnje bodisi izkušnje bližnjega v življenju sreča malodane vsak od nas. Pri tem je sicer res, da film tako kot knjiga ni umetniški presežek, ima pa zato tisti izmuzljivi je ne sais quoi, s katerim igra na neke nevidne identitetne točke družbe in naroda. In zaradi tega se zdi neizbežno, da bo po knjigi tudi film uspešnica.
