Razgled po dvorani in koncertnem listu abonmajske serije za zlati abonma je sprva obetal precej predvidljivo mešanico sodobnega koncertnega pogona: do popolnosti zatrjen koncertni program, muzejsko stisnjen v dobro stoletje glasbene zgodovine, več kot stoletje odtegnjene sedanjosti, dirigentko mlade generacije, močno zmanjšan orkester (osem prvih violin) kot nekakšen historično-izvajalski izgovor, ki naj zakrije sodobna varčevanja, in razvpito solistično ime. Toda izkazalo se je, da je koncert vendarle tekel po dveh tirnicah, pri čemer nista bili obe v znamenju ideologij sedanjosti.