Od kod sploh ime Čao Portorož?
Obstaja zgodba. V avtu smo se radi drli: »Čao, Portorož, čao, Portorož!« S temi vzkliki se namreč konča živa plošča Miladojke Youneed iz portoroškega Avditorija in potem smo v nekem trenutku pomislili, da bi se poimenovali tako. Treba je reči, da smo zasedbo ustanovili po tem, ko nekaj časa nihče od nas ni imel zasedbe, potem ko so mladostne razpadle. Imeti bend je nuja.
Zakaj?
Ko delam glasbo, sem najbolj svoboden. Kdaj mi gre tudi kaj na živce, recimo če res nisem razpoložen, pa je treba nositi ojačevalec, vendar to ni nič takšnega. Gre zraven. Ko bomo povrnili vse dolgove za ploščo, ki smo jo izdali nedavno, si bomo lahko privoščili tudi nosača opreme. Vse, kar zaslužimo, vlagamo v produkcijo. Marsikaj naredimo sami, vendar prav vsega ne moreš sam.
V novi skladbi Zorane poleg »Povedi me u Šišku, Zorane« rečete tudi »Poljubi me, Zorane«. Ste geji?
Morda ima besedilo gejevske nastavke, vendar ne bom šel direktno v besedilo, ker niti nisem avtor. Meni je besedilo všeč. Z Ivianom (Kanom Mujezinovićem, basistom in vokalistom, op. p.) dostikrat iste besede razumeva povsem različno.
Kako ga torej vi razumete?
Razumem ga kot spomenik.
Čemu?
Tega pa ne vem in to mi je všeč. Komad je nekaj velikega, vendar tudi intimnega. Je neka strast in ljubezen.
Sem bil preveč konkreten pri vprašanju?
Ne, samo ne bom dal konkretnega odgovora. Sam vidim slike, ki pa so Ivianove.
Ste imeli v šestnajstih letih obstoja kak opazen karierni vrhunec?
Nimamo takih vrhuncev. Stalno nam je dobro, je pa prejšnja plošča z naslovom Pop zagotovo odprla neke možnosti, ki jih prej ni bilo. Še vedno se, kamor koli pridemo, najde veliko ljudi, ki rečejo, da so nas slišali prvič.
V kolikšni meri ste s svojim občinstvom povezani generacijsko?
Slabo ali nič več. Morda smo bili generacijsko povezani v času prve plošče, pa spet ne tako zelo kot v času Fikusov, ko smo bili srednješolski bend. Iz njegovih članov je nastal tudi Čao Portorož. Čas Fikusa je bil čas eksperimentiranja, mladega raziskovanja, Čao Portorož pa je nuja. Nuja imeti bend.
Kako redno igrate?
Neredno. Morda petkrat, šestkrat na leto. Niti nas ne kličejo preveč, pa tudi ne gremo igrat povsod. Če hoče kdo z nami zgolj zapolniti program, nas to ne vleče. Fino je, da si vsaj organizator želi, da igraš. To je prvi pogoj za to, da bi koncert lahko izpadel v redu.
Prepametni za šovbiznis?
(Smeh.) Moj odgovor bi bil: »O. K.«
Če prav razumem, je dobršen del profesionalne pop glasbe financiran iz občinskih, študentskih ali celo državnih proračunov in je malo teh, ki igrajo zgolj za vstopnice.
Tega niti ne vem podrobno, moram pa reči, da sem vesel, da se mi z glasbo ni treba ukvarjati profesionalno, kajti že pri profesionalnem udinjanju v filmski industriji imam povsem dovolj težav. Če v glasbi ni primarne strasti in želje, je ne potrebujem. Vsi to radi počnemo. Treba je dati balast na stran. Če ne moreš vaditi, ker so posredi druge stvari, ne vaditi, če ne moreš imeti koncerta, kot bi ga rad, ga ne imeti. Neki purizem se gremo, je pa obenem, če že imaš zasedbo, dobro, da je neka kontinuiteta.
Kaj pravzaprav pomeni kontinuiteta, pet, šest, deset zaporednih nastopov?
Lahko gre tudi za vaje. Zame je ustvarjati glasbo in imeti vajo nekaj najboljšega. Največ, kar se mi lahko zgodi.
Kdo drug bi rekel, da je uradni nastop najboljša vaja.
Nastopi so super, vendar je neki seštevek in sam bi se vedno odločil za dobro vajo. To, da nekaj ustvarjaš, je največja dragocenost. Profesionalno sem vpet v filmsko industrijo, kjer vse traja in traja, pri glasbi pa se vse dogaja hitro in neposredno. Neki svoj svet ustvarjamo.
Posneli ste štiri plošče vključno z zadnjo in to verjetno velja nekako izkoristiti, vsaj po mojem umevanju tako, da se nastopa. Vi to vidite kako drugače?
Saj niti nimamo izrazito veliko vabil. Imam vtis, da se je naš krog nekako sklenil, da smo prišli nekam, kjer smo, kar sicer ni negativno … ampak tudi je. Kup zasedb pesti podobna omejenost na račun stilsko žanrske razdrobljenosti, kar se pozna tudi v politiki klubov. Ni združevanja.
Vseeno imamo neke točke, kot so Radio Študent, MKNŽ, festival Sajeta in še bi se dalo našteti. Ko pridem igrat med ljudi, kakršni delujejo v Ilirski Bistrici, kjer ekipa sama pometa klub, me to obogati. Nazadnje smo igrali v Velenju in že iz tega, kako nas je organizator sprejel, šel z nami na pico in drugo, je bilo jasno, da bo dobro.
Kakšne ambicije imate potemtakem?
Ambicije so vezane na ustvarjanje glasbe naprej. Ne vem, ali bo še kak album, pa čeprav je snemanje albuma, sploh z Žaretom Pakom, naporno početje.
Vprašanje, kaj je leta 2025 moderno ali nemoderno, se zdi neumestno, kajti danes je malodane vse, vključno z elektroniko, ki je bila v devetdesetih še mlada, staro. Ali iščete modernost?
Moderno zagotovo ni pojem, ki ga iščemo. Z zvokom se ogromno ukvarjamo ves čas, še od pokojnega Bobana, ki nas je obiskoval na vajah in nas vzgajal glede zvoka. Ne gre za to, kaj je moderno, ampak kaj je naše. Tako in tako igraš po nekih svojih zmogljivostih, seveda pa koketiramo z marsičim, ker nam je zabavno in ker s koketiranjem ustvarjaš kontrast.
V kolikšni meri uporabljate elektroniko?
V živo smo te čase povsem analogni, medtem ko smo včasih uporabljali ritem mašine in sample, medtem ko smo na plošči pomešali marsikaj.
Je pravilna zaznava, da ste do rocka distancirani?
Ivian bi rekel, da smo šminkerji, sam bom pa vedno zagovarjal svobodo, ki je v rocku ni več, ker je rock sam po sebi postal spomenik, z nekimi pravili, kar ne bi smel biti, kajti rokenrol bi moral pomeniti svobodo, raznolikost.
S koliko obiskovalci ste zadovoljni, če imate samostojen koncert nekje na podeželju?
Veliko smo imeli koncertov za pet do trideset ljudi, se pa opaža napredek, tako da se obisk te čase giblje okoli sto ljudi.
To je lepa številka?
Da, sto je lepa številka.
Kakšen odziv občinstva vam je najbolj všeč na vašo glasbo?
To, da ljudje plešejo, se mi zdi največ.
Saj jo tudi koncipirate plesno.
Hvala, to pa ni enostavno. Najprej smo se morali naučiti komunicirati sami s seboj, potem drugi z drugim, kaj šele z občinstvom. Sploh če izhajaš iz indie grunge ozadja, kjer smo se vsi predvsem ukvarjali sami s seboj.
