Te dni se je končalo XIX. Mednarodno klavirsko tekmovanje Frédérica Chopina, ki je med 2. in 23. oktobrom potekalo v Varšavi. Slavil je 27-letni ameriški pianist Eric Lu. Udeleženci tekmovanja vedno igrajo samo Chopinova dela, v štirih etapah, v katerih vsak na svoj način interpretirajo Chopinove nokturne, etude, balade, scherze, poloneze, valčke, mazurke in sonate. Razumevanje Chopinovega jezika je zato ključno.
Letos se je prijavilo rekordnih 640 mladih pianistov. Na glavno tekmovanje se je uvrstilo 84 izvajalcev, v finale pa enajst. Vsak je odigral enega od dveh Chopinovih klavirskih koncertov, obvezna pa je bila še izredno zahtevna skladba Poloneza-Fantazija, op. 61. Eric Lu je 17-člansko žirijo pod vodstvom ameriškega pianista Garricka Ohlssona, tudi nekdanjega lavreata, prepričal s Koncertom za klavir in orkester v f-molu, op. 21. Za nagrado je poleg denarne nagrade v višini 60.000 evrov dobil enomesečno turnejo po Evropi, Aziji in ZDA, ki ga bo 11. novembra pripeljala tudi v srebrni abonma Cankarjevega doma.
Kdo je veliki lavreat
Eric Lu se je rodil v Massachusettsu in že leta 2015, star le 17 let, je opozoril nase prav na Chopinovem tekmovanju, ko je osvojil četrto nagrado. Uspešno je gradil kariero že pred tekmovanjem, saj ga kot solista vabijo ugledni simfonični orkestri z vsega sveta. Leta 2021 je prejel prestižno štipendijo Averyja Fisherja, med letoma 2019 in 2022 je bil umetnik nove generacije BBC. Za založbo Warner Classics je že posnel albume z deli Schuberta, Chopina, Schumanna in Brahmsa.
Svojo zmago na Chopinovem tekmovanju je sam označil za »uresničitev svojih sanj«. Njegove interpretacije so ocenili za strukturno jasne in narativne, sam Lu pa je poudaril, da ga pri Chopinu zanimajo različni odtenki vsake teme skozi njeno tonaliteto ter raziskovanje različnih plasti skladateljeve pisave in dinamike. Za finalni nastop je izbral klavir znamke Fazioli, pred tem pa priznal, da ni vadil veliko, »morda 30 minut na dan«, ker je hotel ohraniti energijo in svežino. Uvrščajo ga med interprete, ki zelo zvesto berejo notno besedilo, po tekmovanju pa pravijo, »da mu je uspelo vpeljati lastni klavirski glas v orkestrsko besedilo«.
Lu je povedal, da se odslej ne bo več udeleževal tekmovanj in da se bo povsem posvetil umetniški in koncertni karieri. Založba Deutsche Grammophon mu bo 21. novembra izdala album z izvedbami s tekmovanja, novembra bo debitiral v Seulu pri KBS Symphony Orchestra, kjer bo dirigentsko taktirko vihtel Leonard Slatkin.
V dobi sentimentalnega Chopina
Chopinovo tekmovanje so zdaj tri tedne spremljali klavirski navdušenci po vsem svetu, tudi pri nas. Rečejo mu kar klavirska olimpijada. Poteka le vsakih pet let, pot k svetovni slavi pa so si po zmagi utrli mnogi legendarni pianisti, kot so Vladimir Aškenazi, Martha Argerich, Krystian Zimerman, Maurizio Pollini, Mitsuko Uchida, Daniil Trifonov. Za Slovenijo je bilo pomembno leto 2021, ko je drugo nagrado prejel Aleksander Gadžijev.
Ni pa letošnji zmagovalec povsem prepričal slovenskega pianista Tomaža Hostnika. »Žal sem ga lahko poslušal 15 minut, ker se ni nič zgodilo. Očitno je danes v pianizmu tak trend, ki mene pač pusti ravnodušnega. Glasba je subjektivna stvar. Ali naj se zdaj komu opravičujem, ker se mi zdijo vsi kandidati dolgočasni, kot Lumarjeve hiše?« Če bi bil žirant, letos nagrade sploh ne bi podelil nikomur, še pravi, ne nazadnje se je v preteklosti tega tekmovanja to že zgodilo.
»Eric Lu mi značajsko deluje kot Želodko Superca, dobrosrčen, vljuden, prijazen, predan, nikoli ne zakolne, ko se zmoti. Všeč so mi taki ljudje, problem je samo v tem, da prav tako tudi igra. Premalo hudiča je v njem. Klavir samo boža in najbrž še nikoli ni strgal strune, kot jo je Grigorij Sokolov na zadnjem koncertu v Cankarjevem domu. Zadnji zanimivi kandidat se mi je zdel pred desetimi leti Evgenij Božanov iz Bolgarije, ki pa ni prejel nagrade. Kdor je zares zanimiv, mora na tem tekmovanju očitno pogoreti, kot je leta 1980 pogorel Ivo Pogorelić. Ne vem pa, zakaj je tako. Morda zaradi poljskega nacionalizma in nekih zablod o tem, kako mora zveneti Chopin,« razmišlja Hostnik.
Pravi še, da »vsi kandidati igrajo pretirano previdno, bog ne daj, da bi naredili napako, nobenega tveganja, pretirani rubati, ki rušijo 'groove', in učinkujejo popolnoma sentimentalno. Pravzaprav živimo v dobi sentimentalnega Chopina. Potem pa je tukaj še humor, ki sem ga tudi pogrešal. Humor, kakršnega je imel Vladimir Horowitz v svojih interpretacijah. In nenehna presenečenja in sekundarne melodične linije od kar nekje in grmenje klavirja in najtišji možni pianissimi. To bi bilo pa treba poslušati!«
