Veliko imen je za vami.
Po razhodu Letečih potepuhov smo bili Mestni postopači, s katerim smo posneli CD, potem pa sva z Jimijem oziroma Markom Matjašičem začela nastopati kot duo, vendar ne moreva biti več mestna, ker se je on preselil na podeželje. Sprva je šlo zgolj za skupen glasbeni interes ali odnos do izvajalcev, kot so na primer J. J. Cale, Johnny Cash in Bonnie Raitt, nakar sva se odločila, da narediva avtorsko ploščo na tak način. Z bolj ali manj akustičnimi inštrumenti. Brez bobnov in basa, zato pa ob uporabi perilnika, dromlje, ustne harmonike in še česa. Veliko nama je pomagal Žiga Gombač.
Ne vem, ali obstaja še kak slovenski glasbenik, ki bi med vplivi navedel Bonnie Raitt. Od kod je ona?
Fascinantno se mi je zdelo, kako ženska igra slide kitaro, ker to počne, kot se reče, res z »jajci«.
Žanrsko bi se temu lahko reklo americana. Mar obstaja pri nas občinstvo za to zvrst glasbe?
Brez težav. Za te klasike, kot na primer CCR, je veliko zanimanje in so vedno dobro sprejeti. Najprej sva igrala malo za hec, malo za denar. Še od začetnih let Letečih potepuhov, ko sva s Klemnom Tičarjem nastopala kot duet, sem si želel posneti akustično blues ploščo.
In od tega zdaj mineva trideset let ali več?
Več. Leta 1990, po odsluženem vojaškem roku, sva se iz heavy metala, ko smo imeli zasedbo Krom, preobrazila v povsem drugo smer. Takrat sva veliko igrala na ulici, tudi potovala okrog, po Evropi, bila mesec in pol v Amsterdamu, v Italiji v Lignanu in še kje. Stara sva bila dvajset let in vse je bil en sam žur.
Preiti iz metala v blues niti ni tako čudno, kot se komu zdi. Obstajale so zasedbe, ki so to dvoje kombinirale. Cinderella na primer …
Ali pa Tesla, Great White. Kar nekaj je bilo hard blues zasedb, ki so bivale na meji. A v tistih časih je bil pri nas tak prehod čuden.
Zakaj Kromi niste nadaljevali?
Vsak posebej smo šli v vojsko, kar je vzelo skupno tri leta časa, potem pa se nismo več našli. Ko je Sergej Pobegajlo kot prvi prišel ven, je začel igrati nekaj drugega in smo se oddaljili. S Klemnom sva sicer posnela veliko zadev, vendar sprva v angleščini, ko sva izdala Punči, dejva se dol, pa je steklo. Nekako takrat je v zasedbo prišel tudi Jožef Sečnik, ki je bil povezovalec. Več je vedel o snemanju in izdajanju glasbe, saj je le igral v Miladojki in U'redu ter je bolje razumel posel. V bistvu je na prvi plošči iz leta 1994 večina materiala, ki sva ga prej izvajala v angleščini in smo ga predelali v slovenščino.
Zakaj ste razpadli Potepuhi?
Ah, za to je več razlogov. Preveč je bilo vsega.
Breme slave?
Klemen je po dveh ploščah odšel, potem sem ploščo Kurja lojtra odpel jaz, vendar se sam nisem našel kot vokalist, Jože Sečnik je začel igrati s Terrafolk in ostal v Londonu in tako smo se razšli. Kolikor nas je Bicikel izstrelil, nam je tudi škodil, kajti imeti tako skladbo na prvi plošči je na neki način prekletstvo, saj jo boš težko ponovil na naslednjih.
Ga še igrate v živo?
Z Markom ne, razen če kdo izrazito hoče, vendar potem zaigrava svojo blues verzijo …
In jih mine volja do Bicikla?
Ah, pojejo ga še vedno.
Postopača se zdi primerno ime. Gibljete se po vsega nekaj ulicah v ljubljanskem središču, mar ne?
Tukaj, v starem delu mesta, sem odrasel, vendar pa smo bili Mestni postopači zasedba, katere dobršen del članov je bil iz Kranja in Naklega.
Nasploh bi rekel, da americana kot zvrst niti ni posebno močna v Ljubljani, ampak prej v Kranju ali na Gorenjskem, od koder izhaja močna akustičarska scena, z Mežkom in Šifrerjem na čelu.
In tudi Potepuhi smo veliko delovali v Kranju, snemali smo tam ter obenem imeli vedno dober odziv.
Kar zadeva besedilo nove skladbe, se v njem da zaznati podobno »luftarsko« držo, ki je krasila že Potepuhe?
Nimam rad neživljenjskih besedil. Rad imam konkretna besedila, bodisi da poveš zgodbo ali neki dejanski dogodek. Nekako sem se izučil, kdaj, če se mi ustavi, prosim tudi Adija za pomoč.
Ta »luzerska« ali »luftarska« drža se v teh časih zdi celo bolj eksotična, kot je bila nekoč.
Morda res, ker danes v tem nihče več ne prepoznava šarma. Tega sicer nisem nikdar preveč realiziral. Vedno sem počel, kar mi ustreza. Tudi igral bi lahko marsikje in nemara služil denar, pa ne, ker mi ne ustreza. Razen v JLA, ko je bilo vendarle bolje igrati narodnjake v orkestru kot pobirati koruzo. In raje imam, da me ljudje poslušajo, kot pa gledajo.
Od kdaj ste profesionalec?
Od leta 1992, čeprav sem s Kromi začel leta 1985, kar pomeni, da sem naokrog že štirideset let. Delal sem marsikaj. Ne samo igral naokrog. Ustvaril sem več kot dvesto oddaj, kot je bila Odklop, nekaj celovečercev, filmov, gledaliških predstav. Igral sem na vseh ploščah Adija Smolarja in samo z njim imam okoli sedemnajst plošč.
Po kakšnih prostorih igrata Postopača?
Klubi in bari. Nisva izbirčna. Vse izhaja iz tega, da rada igrava enako glasbo. Gibljiva sva. Malo pevsko ozvočenje, dve kitari, postaviva se v pol ure in je zadeva urejena, kar v primeru velike zasedbe ni mogoče. Vendar se bova v nadaljevanju verjetno podprla z drugimi inštrumenti, kajti deloma sva se tudi že naveličala preigravati, kar preigravava zadnja leta, tako da se bova osredotočila na avtorsko glasbo.
V kolikšni meri lastniki gostinskih obratov razumejo živo glasbo kot dobro naložbo?
Kar zadeva velike zasedbe, je računica zagatna in se ne splača, kajti plačati pet ljudi, kombi in voznika stane več od male zasedbe, recimo dvojcev, kakršna sva midva. In kot opažam, je duov vse več. Seveda pa živa glasba še vedno bolj pritegne, kot če se zgolj spušča glasba, saj je nastop v živo vedno dogodek sam po sebi in ljudje po navadi tudi več pijejo. In potem se zadeve razživijo. Se je že zgodilo, da na koncu sploh nisva pela midva, ampak zgolj spremljala pevce iz občinstva.
Kitar pa ne dajeta v druge roke?
Gibsonke pa ne. Če imaš kitaro vredno več kot avto, ki ga voziš, je to drugače.
Igranje četrtega seta ob dveh zjutraj je verjetno delikatna situacija?
Ne igrava štirih setov. Obenem se je glede tega precej spremenilo. Če je bil nekoč koncert najavljen ob 23. uri in so v diskoteko ljudje začeli kapljati šele ob pol enih ter smo igrali do treh ali štirih, so danes precej točni. Če piše ob 21. uri, bodo ljudje ob tej uri tam.
