Društvo slovenskih skladateljev (DSS) je prostovoljno strokovno združenje skladateljev in muzikologov, ki so ga ustanovili 22. decembra 1945, so se pa nekateri skladatelji, med njimi Slavko Osterc, že v tridesetih letih vključili v mednarodno združenje ISCM ter začeli sistematično skrbeti za pravno varstvo in promocijo slovenskih skladateljev. Ko je nastalo društvo, so najprej skrbeli za krstne izvedbe novo napisanih del, leta 1954 pa so vzpostavili še svojo založbo, imenovano Edicije DSS. Po osamosvojitvi Slovenije je DSS pridobilo pravni status samostojnega društva.
Ustroj delovanja društva
»DSS povezuje vse skladatelje umetniške glasbe v Sloveniji, je tudi inkubator za naročanje del slovenskim skladateljem in je promotor slovenske glasbe,« pravi aktualni predsednik DSS Dušan Bavdek, ki je predsednik od decembra 2022, v društvu pa še kot študent kompozicije. »Včasih se odločevalcem vse te funkcije zdijo samoumevne in vedno ne prepoznajo velikanski in pomemben del javnega interesa v kulturi, ki ga opravlja društvo. V pretekli dekadi smo bili soočeni z nekaterimi zelo hudimi in neupravičenimi finančnimi udarci, tako kar zadeva dotacijo s strani ministrstva za kulturo kot tudi zaradi spremembe zakonodaje, da SAZAS skorajda ne more več podpirati delovanja društva. Veliko škodo so utrpele predvsem edicije, kar naenkrat je manj natisov. Upam, da bo naša ekipa, ki izjemno deluje pod vodstvom generalnega sekretarja Klemena Weissa, te obremenitve zdržala.« Skladatelji delo opravljajo volontersko, za vodenje društva pa imajo dva zaposlena.
Pravi še: »Do tega društva občutim izjemno spoštovanje. V tem združenju so bili skozi zgodovino vsi pomembni, najvidnejši slovenski skladatelji.« Danes je njihovo članstvo slogovno bolj odprto: člani delujejo na področju umetniške glasbe, pa tudi filmske, popularne. Res pa ne more v društvo kar vsak, ki sklada. Imajo verifikacijsko komisijo, ki ima zelo jasne kriterije, kaj pomeni kakovost; med pogoji so tri dela, ki jih mora kandidat predložiti, vsaj eno mora biti izvedeno simfonično delo. Komisijo sestavljajo zelo ugledni skladatelji, in šele na podlagi njihove ocene se nekomu podeli članstvo.
V letošnji sezoni bodo v svojih koncertnih ciklih izvedli kar 59 novitet slovenskih skladateljev. »Najbolj demokratična akcija našega društva je tradicionalna Noč slovenskih skladateljev, kjer se igrajo izključno novitete. Seveda so nekatere bolj posrečene, kakšne malo manj, se pa kakovost dviga,« ugotavlja predsednik. »In ta dela se potem slišijo, prepoznajo in se hitro razporedijo glede na zvočnost, inštrumentalno zasedbo; recimo postanejo obvezna dela na tekmovanjih mladih glasbenikov pri nas in tudi v tujini. Relativno malo del se morda izvede zgolj enkrat ali nekajkrat.«
Kot profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani ima hkrati vpogled v nov, mladi val skladateljev, ki počasi prihaja med profesionalce. »Med njimi je kar nekaj izjemno nadarjenih tako skladateljic kot skladateljev, tako da lahko zatrdim, da je ta perspektiva za slovensko glasbo zelo pozitivna.«
Skrb za skladatelje in občinstvo
Skladatelj Jani Golob je nekdanji predsednik društva, še vedno pa sodeluje pri sooblikovanju koncertnega programa. »Društvo je prešlo že veliko obdobij, menjajo se upravni odbori, člani raznih komisij in takrat pridejo do izraza različne estetike, stilne usmeritve, programi. Društvo v bistvu široko gleda na slovensko glasbo, razumemo jo od Laibach, Modrijanov do Vinka Globokarja, in tak ogromen spekter se pozna tudi pri publiki. Žal upada ali vsaj stagnira obisk koncertov resne glasbe, ampak je treba vztrajati in si pridobiti poslušalce. Ne morejo poznati različnih zvrsti, če jih ne slišijo in če jih mi ne znamo predstaviti.« Pravi še, da »v športu merimo sekunde, metre, gole, pri glasbi pa tega ni in v umetnosti ni objektivnosti. Vse se veže na osebni okus, zato je treba umetniško glasbo dobesedno gojiti in jo širiti med poslušalstvo.«
Nenad Firšt, ravno tako nekdanji predsednik društva, se spominja, ko je z velikim spoštovanjem pristopil v društvo pred petintridesetimi leti. Skladatelje je videl kot neko zelo kakovostno družbo vrhunskih umetnikov, videl jih je kot nedosegljive vzornike. »Na tem kraju si lahko srečal Uroš Kreka in druge veličine, o katerih smo se učili in poslušali v mladosti in pozneje. Kar dvanajst let sem bil predsednik, a vsakič, ko sem prijel za kljuko, sem jo prijel z nekim spoštovanjem, tudi do tega zgodovinskega prostora, energije v njem, ki jo še vedno ustvarjajo eminentni ustvarjalci. Društvo je bilo tudi prizorišče, kjer se je izvedlo moje prvo delo v Ljubljani.« Veliko je premišljeval o tem, kaj v resnici druži ustvarjalce, ki so pri svojem početju pogosto tako samotni, vsak s svojo osebnostjo, brez skupnih praktičnih interesov. Toda v društvu so se vedno radi srečevali. To je bil vedno prostor umetniških, intelektualnih debat.
Pravi še, da je temeljna razlika DSS in drugih podobnih stanovskih društev po Evropi v tem, da se pri nas dejansko skrbi za promocijo slovenske glasbe, medtem ko so drugje ta društva bolj v neki socialni ali solidarnostni funkciji. Hrvaško stanovsko društvo recimo v svojem založniškem programu na leto izda 350 enot, pri nas kar tri tisoč. »Naše društvo profesionalno ponuja celotno uslugo skladatelju, celotna usluga pa je naročilo skladbe, skrb oziroma zagotovilo izvedbe natisa notnega materiala ter priprava materiala za izvedbo in posnetek.«
