Jernej Jung, zaslužni estradni umetnik, ki je zapustil svet minuli konec tedna, je bil kakopak del vrnitvenega koncerta legendarnih Mladih levov, ki se je v Siti Teatru zgodil pred malodane točno desetimi leti. Ob tisti priložnosti se ga je lahko neposredno doživelo, kajti pred tem desetletja ni nastopal. Vsaj ne kot glasbenik.
V devetdesetih letih se ga je dalo videti na vseslovenskem shodu Amway v Hali Tivoli, kjer je bil med zvezdniki oziroma tistimi uspešniki v piramidi, ki so si prislužili nastop na velikem odru, nekaj pred tem pa je nase opozoril kot najznamenitejši član posadke, ki je v Cankarjevem domu stavkala zavoljo razrešitve Janeza Janše ob aferi Depala vas. Kajti bil je pevec z vsaj eno občo in prvokategorniško uspešnico, Zvon ljubezni, kakopak, skladbo, ki premore podobno pražnje sončno mladostnost kot skladba Na nebotičniku. In ki mnogokoga na najlepši način spomni na mladost.
Avtor skladbe Zvon ljubezni, podobno kot skladbe Riba in rak, sicer ni Jani Golob, ki se je kasneje domislil tako skladbe Moja dežela kot glasbe za film Poletje v školjki in skladbe, ki jo slišimo, kadar predvajajo počasen posnetek poleta v Planici. Ne, Golob, ki je bil tedaj še študent violine, kasneje pa je postal skladatelj resne glasbe in predavatelj na Akademiji za glasbo, je pri Delialih igral bas kitaro in skrbel za aranžmaje. In za nekaj drugih zadev, na primer počasno valujoč slovenski prepev (na Jungov prevod) skladbe Sejem želja, kar je sicer ljudska pesem Scarborough Fair, ki je v globalen obtok prišla po priredbi Simona & Garfunkla iz leta 1966. Pri Delialih nekateri favorizirajo skladbo Lovec na konja, avtor katere je Jernej Jung.
Avtor največjih avtorskih uspešnic Deliala je bil Aleš Kersnik, od Junga štiri leta starejši in od nedavna prav tako pokojni nekdanji tolkalec simfoničnega orkestra ter tudi bobnar številnih jazz zasedb. Kot avtor se je uveljavil že prej, pri 22 letih, ko sta leta 1965 na Opatijskem festivalu njegovo skladbo Zgodba ljubezni št. 9 v alternaciji zapela Majda Sepe in Arsen Dedić.
Zdravniška družina
Delial je bil v neke vrste rivalskem odnosu z zasedbo Bele vrane. Poleg Junga so v njej pele še kasnejša članica Pepel in kri Meta Močnik, Eva Sršen, ki je leta 1970 na Pesmi Evrovizije pri 18 letih predstavljala Jugoslavijo s skladbo Pridi, dala ti bom cvet, in Majda Jazbec, miss Universe Slovenije za leto 1970, ki je bila po tem, ko se je preselila na Hrvaško, tudi prva pevka Novih fosilov. Ekipa, ustvarjena za uspeh, ki pa ni trajal dolgo.
Jung je bil človek izrazite energije in leska in o njem je kot odmev iz sedemdesetih let krožila zgodba, da se je na odru Hale Tivoli ob neki priložnosti pojavil ogrnjen v jugoslovansko zastavo, kar naj bi bil prestopek, saj se z zastavo tiste čase po nepotrebnem ni opletalo. Prej ko slej je šlo za nastop njegove zadnje zasedbe, v kateri je še sodeloval, torej skupine Jugoslavija, katere člana sta bila ob Draganu Gajotu na bobnih še kultna mariborska rokerja iz dua Trans Ego Expres Rado Urbančić Racky in Bojan Goličnik Johnny, kasneje kratek čas tudi basist Buldožerjev. Obenem pa tisti Johnny, od katerega naj bi Branimir Štulić prevzel vzdevek. Na otoku Silba, kjer so se družili.
Jungu je pripadal status enfant terriblea, kar v dobesednem prevodu pomeni »grozen otrok« ali po Franovi verziji »kdor s svojo prostodušno odkritosrčnostjo spravlja okolico v neprijeten, mučen položaj«. Dejansko se je počutil zaznamovanega. Dobršen del življenja so ga pestila vprašanja glede očeta, predvojnega komunista in uglednega zdravnika, ki je bil leta 1951 odveden na Goli otok. Z njega se je sicer vrnil, vendar pa z Jungom, kot da je šlo za nekakšen pakt molka vseh vpletenih, nikdar nista vzpostavila stika. Tudi njegova mati je bila ugledna zdravnica, partizanka, predstojnica vojne bolnišnice v Ljubljani in podpolkovnica JLA, ki se je kasneje poročila s podobno uglednim kolegom iz Hrvaške, s katerim sta leta 1965 odšla v Švico, kjer sta obogatela z zasebno prakso, to pa je tudi Jungu zagotovilo sredstva.
Najprej je šel v Švico tudi on, a se je vrnil v Ljubljano, kjer je obiskoval Šubičevo gimnazijo in tam tudi pristopil k prvi pop zasedbi Helioni, v kateri sta začela tudi Tomaž Domicelj in Janez Bončina Benč. Leta 1968 je na mesto pevca pri Mladih levih prišel Jernej Jung. Z njimi je leta 1969 objavil lastno skladbo Mila mala. To je bila tudi prva avtorska skladba Mladih levov. V nadaljevanju je z Mladimi levi posnel še Poljubi me in pojdi ter Zaznamovan (dolgolasi Don Juan); s slednjim je kasneje poimenoval tudi ploščo z zbranimi deli.
Zgodba studia Delial
Natančna zgodba zasedbe Delial, h kateri je pristopil po Mladih levih, je po svoje skrivnostna. Ansambel se je razšel po vsega dveh letih delovanja in kljub očitnim ambicijam po uspehu. Jung je potem poskusil samo še z zasedbo Jugoslavija, nato je okoli leta 1972 opustil javno petje. Konec njegove pevske kariere je malodane sovpadel s koncem obstoja studia Delial, ki je začel delovati v začetku sedemdesetih let v kleti hiše na Ilirski, kjer je Jung živel. Šlo je za prvi zasebni studio v Jugoslaviji, v katerem je kot tonski tehnik delal tudi Miro Bevc, kasnejši ustanovitelj studia Akademik, ki sicer velja za prvi zasebni studio v prejšnji državi. Pa to očitno ni res.
Nabor glasbenikov, ki so snemali v Delialu, kaže, da ni šlo za igračkanje v kleti, temveč za ambiciozno podjetništvo. Tako so v letih 1971 in 1972 izšli posnetki, ki jih je v studio Delial v prvi vrsti posnela zasedba Delial, prav tako pa Mladi levi, zgodnji Bumerang, Janez Bončina, Bor Gostiša in Dejvi Hrušovar, Alfi Nipič, Elda Viler ter nemara še kdo. Morda tudi duhovniški kvartet Minores, očiten prvak slovenskega krščanskega popa, katerega plošča je v samozaložbi izšla leta 1973, snemal jo je Bevc. Obenem je bil Jung soudeležen pri snemanju Odpotovanj Tomaža Pengova iz leta 1973, ki jih je Aco Razbornik posnel pri Pengovu doma, vendar je mogoče sumiti, da bi bila posneta v Delialu, če bi ta še obstajal. Studio je moral nehati delovati zaradi domnevnih pritožb stanovalcev stavbe na Ilirski in po očitnem razočaranju je Jung postal didžej ob jadranski obali ter svetovni popotnik.
