Eden najbolj iskanih violinistov na področju resne glasbe Maksim Vengerov prvič prihaja v Slovenijo. V Slovenski filharmoniji bo imel 22. februarja recital v okviru 7. Zimskega festivala, z njim bo njegov dolgoletni odrski partner, pianist Vag Papian. Vengerov ima za seboj več kot 3000 koncertov, posnel je 40 plošč. Je profesor violine na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, ima tudi svojo založniško hišo. Kot prvi klasični glasbenik je postal Unicefov ambasador dobre volje. Zadnjih 15 let se posveča tudi dirigiranju, zanimajo ga različni stili glasbe, vključno z barokom, jazzom in rockom.
Rodil se je v glasbeni družini leta 1974 v Novosibirsku v Sibiriji. Glasbo je poslušal, še preden se je rodil. Njegova mati je pela in dirigirala, oče pa je v orkestru igral oboo. Pri petih letih ga je v uk sprejela slovita pedagoginja Galina Turčaninova, pri desetih letih je že odšel na svojo prvo turnejo v tujino, poučeval ga je tudi veliki violončelist Mstislav Rostropovič, ki ga je imel kar za svojega dedka. Prav nastopi z Rostropovičem, pa tudi z Danielom Barenboimom in številnimi uglednimi orkestri, so Vengerovu hitro odprli poti na največje koncertne odre. Ko je štel 16 let, se je s starši in babico preselil v Izrael. Tam je pozneje, leta 2006, ustanovil glasbeno šolo Musicians of Tomorrow, ki jo je vodil nekdanji prvi violinist Izraelske filharmonije.
V Sloveniji vas bomo slišali prvič, koncert pa je že nekaj časa razprodan.
Vedno sem vesel, če je za klasično glasbo veliko zanimanja, povpraševanja. Tako pravzaprav deluje vse na tem svetu, povpraševanje in ponudba, torej. In igranje je tisto, s čimer se preživljamo glasbeniki. Igramo za ljudi, ne samo zase. V tem prepoznavam svoje poslanstvo. Nasploh rad pridem v ta del sveta, v vzhodno Evropo, tukaj je občinstvo vroče. Pravkar sem bil v Srbiji, bil je čudovit koncert. In ravno tako je bil razprodan.
Kako gledate na slavo, ki ste
je deležni?
Slava? Ta je del moje službe. Veste, slava je le eden od atributov. Zadaj je vedno trdo delo. Glasbeniki običajno začnemo igrati pri petih letih, sam sem začel že nekoliko prej. Zdi se, da če začneš igrati neki inštrument pri sedmih, osmih letih, si lahko že pozen. Biti glasbenik je eden redkih poklicev, s katerimi moraš začeti zelo zgodaj, brez zagotovila, da boš postal iskan in slaven. Ko se to zgodi, pride seveda tudi velika odgovornost, pa tudi velika izpolnitev, saj sem vse življenje stremel za tem.
Na vašo glasbeno pot sta zelo vplivala predvsem dva velika človeka in profesorja: Galina Turčaninova in Mstislav Rostropovič. Se še danes obrnete h komu po nasvet, po drugo mnenje?
Sam sem svoj najhujši kritik. In mislim, da je tako na vsakem področju, v vsakem poklicu – ves čas je treba delati. Lahko imamo radi glasbo, lahko smo tudi zelo kritični do sebe, pa še vedno se lahko zgodi, da bomo občinstvu ponudili zgolj »všečen izdelek«. Drugi velik kritik je občinstvo samo. Saj veste, če se lahko dotaknem src ljudi, se dotaknem njihovih čustev. Na podlagi tega vzdušja potem sklepam, ali sem svojo misijo opravil. Imam torej dva velika kritika: sebe in druge ljudi.
Z glasbenimi mentorji in učitelji violine sem imel v življenju res veliko srečo, sploh z Rostropovičem, ki ga omenjate. Sicer pa sem se vedno učil tudi od odličnih dirigentov, s katerimi sem delal, tako da sem imel srečo tudi glede njih. Še vedno jo imam.
Kakšen je vaš recept za preboj med najboljše? Po svetu je veliko odličnih mladih violinistov, kot profesor imate dober vpogled v sceno.
Če gledam sebe, se osredotočam predvsem na tri stvari. Prva je ta, da dejansko igram le glasbo, ki jo obožujem. Nikoli ne bi igral nečesa, v kar nisem celo zaljubljen. In ko si enkrat zaljubljen v glasbo, jo lahko vedno znova odkrivaš, nikoli ti ne postane dolgčas. Uporabljam vse svoje življenjske izkušnje, ki sem si jih nabral: vplive mentorjev, učiteljev, znanje o glasbi, ki sem ga pridobil kot violinist, dirigent, učitelj, glasbeni založnik.
Druga stvar je trdo delo, da bi bil pri tehnični izvedbi, ki jo zahteva glasba, absoluten, vrhunski. Vse to zahteva kar nekaj koncentracije. Tretji pomemben element recepta pa je, da imate radi, kar počnete, torej da radi igrate za ljudi, da radi potujete. Ta tretji element je vedno z mano. Če bi imel rad le glasbo in bi rad igral, ne bi pa maral recimo nastopanja in potovanj, ki sodijo zraven, mislim, da to ne bi bila enaka izkušnja. To bi bil potem preprosto kompromis.
Je mladim danes težje uspeti,
kot je bilo vam?
Po eni strani jim je veliko težje, po drugi strani pa je tako, da če ima nekdo talent in sposobnost dotakniti se ljudi, ne bi smelo biti težko. A treba je tudi vedeti, da je ta pot vedno zapletena. Kajti da postaneš koncertni umetnik, potrebuješ toliko stvari; veliko discipline, strast. Potrebuješ tudi odlične organizacijske, vodstvene sposobnosti, kar vključuje celo vizijo trženja in razumevanje tega, kako današnji svet deluje. Mladi morajo biti pozorni na vse to, tudi sam se moram vključevati v poslovne plati glasbene industrije.
Danes se ve, da četudi postaneš v glasbi odličen menedžer, ni nujno, da si hkrati odličen glasbenik, in obratno. Lahko pa si odličen glasbenik in morda kljub temu sploh ne prideš na vrh. Ljudje vas morda nikoli ne bodo slišali ravno zato, ker ne dojamete povsem slike današnje glasbene industrije. Da, tako zelo je pomembna. Zelo pomembno je tudi, da ste ves čas na tekočem, kaj se dogaja v svetu, ne le glasbenem. Svet se z internetom in umetno inteligenco razvija in spreminja zelo hitro, čemur se moramo prilagoditi tudi glasbeniki. Ne moremo še naprej ostajati v 20. stoletju.
Bo pa pretežno iz 20. stoletja repertoar, s katerim prihajate k nam, kajne? To bo skladateljska kombinacija Brahms-Franck-Shor-Prokofjev.
Z mano bo čudovit partner, pianist Vag Papian, s katerim delam že več kot 20 let, bil je tudi moj prvi učitelj dirigiranja. Zelo dobro se poznava kot prijatelja in kot glasbenika. Program predstavlja kontrastna dela predvsem treh skladateljev. Franck je belgijski skladatelj, na sporedu bo ena najbolj znanih sonat, kar jih je bilo kdaj napisanih za violino in klavir, tej bo sledila sodobna skladba Alekseja Shora, sonata, ki jo je skladatelj napisal posebej zame. Gre za čudovito, zelo virtuozno skladbo, ki sem jo že igral na velikih odrih v mnogih državah in mestih, vključno s Parizom in Brusljem. Na sporedu bo še violinsko-klavirska sonata Prokofjeva, ki je absolutna mojstrovina 20. stoletja. Ima ogromno paleto razpoloženj, barv in zahteva dva virtuoza na odru: violinista in pianista.
Kakšna je dinamika na odru, ko nastopate z orkestri? Vsak ima svojo dinamiko, prepoznavnost, esenco.
Kot je bilo že rečeno, sem imel v življenju veliko srečo, da sem delal z največjimi orkestri in dirigenti že takrat, kot sem bil še mladenič. Barenboim, London Symphony Orchestra, Rostropovič, Berlinski filharmoniki, Claudio Abbado, Dunajski filharmoniki in še toliko drugih. Vsakič, ko grem na oder z odličnimi glasbeniki, mi postavijo nove izzive. Še vedno je tako. Moram pa reči, da me takšna sodelovanja z leti veliko bolj bogatijo kot nekoč. Ta izkušnja je verjetno močnejša tudi zaradi mojega dirigentskega izobraževanja in znanja, kajti ko sam stojim pred orkestrom, lažje razumem druge, lahko govorim jezik drugih glasbenikov in jezik dirigenta. To mi vsekakor pomaga do globljih izkušenj, spoznanj in razumevanja glasbene tvarine koncerta.
Prej ste dejali, da je treba imeti rad potovanja in koncertiranje, če hočeš kot glasbenik uspeti. Pa vendar je to življenje nomadskega tipa, razpeti ste med enim in drugim hotelom, med enim in drugim letališčem. Se da privaditi na to?
Treba je vedeti, kako najti ravnovesje v življenju, kako uskladiti glasbeno življenje, kariero, družabne dejavnosti in obveznosti, družino. Ko si tako aktiven, je to izjemno zahtevno. Tudi v tem moraš postati velik virtuoz. Nobenega področja ne smeš zanemariti, na nobenem popustiti. Našel sem ravnovesje, da z veseljem delam in da najdem čas tudi za družino, ki mi daje veliko zadovoljstva. Poznam veliko glasbenikov, ki so v poklicnem življenju izpolnjeni, v zasebnem življenju pa so zelo nezadovoljni. To je izziv za vse, vključno z mano. Ko sem s svojimi tremi otroki, se razdajam na enak način, kot se razdajam na odru.
Ste v posebnem odnosu tudi s svojo violino? Je morda za vas »ona«?
(smeh) Seveda je ona. Vendar absolutno ne konkurira moji ženi. Dejstvo pa je, da igram zelo poseben inštrument. To je violina Stradivari iz leta 1727, na katero je igral legendarni francoski violinist Rodolphe Kreutzer. Sem njen zelo ponosen lastnik, igram jo že več kot 20 let in kmalu bo stara 300 let. To bom tudi praznoval.
