Nizozemska violinistka Simone Lamsma, ki danes velja za eno najbolj iskanih violinistk solistk na svetu, se je hitro uveljavila na mednarodni glasbeni sceni, sploh po debitantskem albumu leta 2006 z naslovom Naxos z deli Edwarda Elgarja. Že takrat so v reviji The Strad zapisali, da ima zelo dobro tehniko, brezhibno intonacijo in da jo krasi izjemna glasbena inteligenca. Nocoj bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma z Dunajskimi simfoniki in dirigentom Jaapom van Zwednom kot solistka v Koncertu za violino in orkester, op. 15 skladatelja Benjamina Brittna odprla 30. sezono zlatega abonmaja Cankarjevega doma. Gre za redko izvajani Brittnov koncert, ki velja za eno njegovih najlepših in čustveno najzahtevnejših del. Dunajski simfoniki sicer prihajajo v zlati abonma že petič, maestro, ki je tudi sam violinist, pa je bil tisti, ki je k sodelovanju povabil Simone Lamsma.

Za violino je prijela pri petih letih in se pri enajstih preselila v Veliko Britanijo, da bi študirala na sloviti šoli Yehudija Menuhina pri profesorju Hu Kunu. Z njim je nadaljevala študij tudi na Kraljevi akademiji v Londonu, pozneje še pri profesorju Mauriceu Hassonu. Ima titulo najmlajše študentke, ki se je kdaj vpisala na dodiplomski program na Kraljevi akademiji za glasbo, od leta 2019 je tudi del laskave družbe članov akademije. Za svoj profesionalni odrski debi sicer šteje izvedbo Paganinijevega koncerta št. 1 s Severnonizozemskim orkestrom pod vodstvom Takua Yuasa, ko je štela komaj štirinajst let. Danes igra praktično z vsemi prvokategornimi dirigenti in orkestrskimi sestavi, kot so Newyorški filharmoniki, Losangeleški filharmoniki, Chicago Symphony Orchestra, London Symphony Orchestra, London Philharmonic Orchestra, Royal Concertgebouw Orchestra. Pohvali se lahko z obsežnim repertoarjem, v katerem je več kot šestdeset violinskih koncertov. Zadnji, zelo odmeven album je izdala lani, vključuje pa pozna dela Rautavaara, vključno s svetovno premiero, kar je posnela s simfoniki iz Malmöja in Robertom Trevinom za založbo Ondine.

Čeprav ste igrali tako rekoč z vsemi največjimi orkestri na svetu, je to vaš debitantski nastop z Dunajskimi simfoniki. Kaj menite o tem orkestru?

Vedno se je vznemirljivo prvič srečati z nekim orkestrom in veselim se srečanja z glasbeniki Dunajskih simfonikov. Vsak orkester ima edinstveno energijo in način muziciranja, pa tudi zgodovino in tradicijo, in to me vedno navdihuje; zelo sem odprta za novo energijo. Z vsakim orkestrom se trudim, da se med seboj razumemo in ustvarimo smiselno interpretacijo.

Ne bo pa to vaš debitantski nastop z maestrom Jaapom van Zwednom, s katerim ste že nastopali. Je glasbeni direktor Newyorške filharmonije, glasbeni direktor Hongkonške
filharmonije, prihodnje leto bo
postal še glasbeni direktor Seulske
filharmonije. Verjetno gre za
izjemnega človeka in glasbenika?

Da, Jaap van Zweden je izjemen kot oseba in kot glasbenik. Prvič sem z njim nastopila leta 2007 in od takrat sva odigrala mnogo skupnih koncertov. Maestro van Zweden je v glasbenem smislu navdih, občudujem in spoštujem njegovo popolno predanost, spretnost in neverjeten posluh ter edinstveno energijo in vznemirjenje, ki ju prinese pred orkester. Ravno z njim sem doživela veliko nepozabnih glasbenih trenutkov, za katere sem mu večno hvaležna. In hvaležna sem mu za njegovo tokratno povabilo in siceršnjo podporo. Prav nestrpno sem pričakovala začetek te turneje.

To sezono ste rezidenčna umetnica pri Kraljevem liverpoolskem filharmoničnem orkestru, čakajo vas prvi nastopi s festivalskim orkestrom Mostly Mozart v newyorškem Lincoln Centru in z Baltimorskim simfoničnim orkestrom. Na praznovanje svoje stote obletnice vas je povabil tudi Berlinski radijski simfonični orkester. Se v tej sezoni ali morda
kateri od prihajajočih česa še
posebej veselite?

Imam srečo, da sem v položaju, ko lahko igram skoraj izključno z glasbeniki, s katerimi rada delam ali me navdihujejo, zato se veselim vseh naštetih sodelovanj. Res pa se prihodnjo sezono obeta nekaj posebej vznemirljivega, izvedla bom namreč dve svetovni praizvedbi naročenih violinskih koncertov, ki se pišeta posebej zame. Vedno je nekaj posebnega, ko prinašam pred občinstvo popolnoma nove stvaritve, hkrati pa lahko še pred samo izvedbo govorim s skladateljem.

V Ljubljani boste igrali Brittnov
violinski koncert. Obstaja tudi
mednarodno tekmovanje
Benjamin Britten International
Violin Competition, na katerem ste
zmagali leta 2004. Imate do Brittna
kakšen poseben odnos?

Zagotovo ga imam. Menim, da je Brittnov violinski koncert eden največjih, če ne celo največji violinski koncert 20. stoletja! V to skladbo sem se zaljubila že kot najstnica, ko sem se pripravljala na Brittnovo mednarodno violinsko tekmovanje. Zdaj ta kompozicija živi z mano že več kot polovico mojega življenja in je na neki način postala del mene.

To delo je skladatelj napisal v vojnem obdobju, v poznih tridesetih letih 20. stoletja, nekje med špansko državljansko vojno in bližajočo se drugo svetovno vojno. Ta glasba odseva temo svojega časa, v njej je silovita intenzivnost in ima to lastnost, da poslušalca gane ter se na zelo globok način dotakne naše duše. Rekla bi celo, da je to uničujoča glasba, kjer na koncu violina že kriči. Vendar se mi zdi tudi eno najmočnejših glasbenih del v smislu združevanja. Namreč ko pridemo do kode proti koncu skladbe, vedno čutim v sebi popolno opustošenje in hkrati upanje. Neverjetno doživetje je slišati to glasbo v živo.

Solisti živite kot nomadi, od države do države, od hotela do hotela ... Koliko trpi vaše zasebno življenje?

Biti glasbenik in solist je dejansko način življenja, saj zahteva popolno predanost. Si pa ne morem predstavljati svojega življenja drugače, saj je moja strast do glasbe izjemno močna in čutim potrebo po tem, da se izražam prav skozi glasbo. Vsekakor je to nenavadno življenje, vendar je vedno prostor tudi za zasebno življenje. Mislim, da je najpomembneje najti ravnovesje, in potem nekako gre.

Še vedno igrate na Stradivarijevo violino, imenovano Mlynarski, iz leta 1718, ki vam jo je velikodušno posodil anonimni dobrotnik?

To je trenutno zelo pomembna tema v mojem življenju. Ta čudovita violina je bila moj spremljevalec in partner zadnjih devet let. Na žalost so se lastniki tega čudovitega strada odločili inštrument prodati, tako da sem že nekaj mesecev brez te violine. Zelo jo pogrešam in zdaj iščem investitorja, ki bi bil zainteresiran, da odkupi prav to violino. Sama lahko le upam, da jo bom kmalu lahko imela spet v rokah.