Tako globalno kot v naših krajih flamenko poznamo zaradi vpliva pokojnega Paca de Lucie, virtuoznega Španca, ki se je mednarodno pojavil konec šestdesetih let in tudi skozi združevanje flamenka z jazzom ter ostalimi žanri postal svetovni pop zvezdnik. Flamenko ali tudi »španski bluz« je pester in na marsikateri način kontradiktoren glasbeni žanr. Izvorno gre za glasbo španskih Romov oziroma Gitanosov, ki so praindijsko izročilo pomešali z že obstoječimi glasbami Pirenejskega polotoka, na čelu z mavrsko in judovsko glasbo. Geografsko flamenko pripada Andaluziji, pokrajini na jugu Pirenejskega polotoka s Sevillo kot glavnim mestom. Gitanosi v Španiji niso imeli drugačnega statusa kot Romi drugod po Evropi – bili so marginalna skupnost, vendar jim je v Španiji uspelo nekaj, kar jim ni nikjer drugje. Domicilni večini, torej Špancem, so dali osnovno glasbeno kulturno identiteto, po kateri jih preostali svet pretežno prepoznava. Če se namreč vprašamo po najbolj stereotipnih simbolih Španije, med te zagotovo spada kitara, čeravno flamenko glasba še zdaleč ni omejena zgolj na kitarsko igranje, ampak sta njen sestavni del tudi petje in ples. In vsaj med Andaluzijci oziroma Španci je ime Camarón de la Isla vsaj enakovredno imenu Paco de Lucia, če ne celo bolj sveto. Gre za pevca, sina andaluzijskega kovača iz vrst Gitanosov, ki je pri šestih letih začel peti na ulici in kasneje z de Lucio posnel prelomne flamenko plošče. In ki je med drugim vztrajno zavračal vabila Micka Jaggerja k sodelovanju ter leta 1992 umrl pri zgodnjih 42 letih.
KITAJSKA
S potniškim supervlakom postavili novi mejnik: 450 km/h na testni vožnji
