Koncert so odprle Variacije za orkester L. Dallapiccole, ki je v krivinah in vozliščih harmonsko osvobojenega in dodekafonega glasbenega stavka od orkestra terjala več prosojno natančne igre. Te pa orkester mestoma ni zagotovil, kar se je slišalo v neusklajenih začetkih in koncih fraz v godalih, ki niso enakomerno valovala. Več tonsko nerodnih začetkov je doletelo tudi trobila (rogovi), medtem ko so se skozi skladbo le prikazali utrinki prefinjene igre, na primer v barvnem prelivanju podajanih fraz pri pihalih in v liricizmu violončelov. Orkestru je bolj ustrezalo razposajenejše podajanje romantičnih vzgibov Sukove Fantazije v g-molu za orkester in violino. Tetzlaff se je suvereno dokazoval kot izjemen interpret, ki s svojo muzikalno prezenco zlahka dominira na odru, predvsem v vihravih pasusih. Njegova prožnost mu omogoča lahkotno letanje iz visokih v nizke lege in obratno, pri čemer je izbiral najefektivnejše dinamične poudarke. S še tako ekstremne višine na e-struni je z mehkobo podal lepo zaobljen ton. Njegov raznoliki vibrato je ponekod fraziranje čutno obarval in spet mestoma napetost stopnjeval s hitrejšo frekvenco vibriranja. V mogočnejših izrazih je karakterno vživet violinist vsekakor jemal dih, toda kljub perfektno artikuliranim piano pasažam nas je v bolj lirično izpovednih, rahločutnejših trenutkih nekoliko manj nagovarjal.

Poglobljeno izpoved nam je dala izvedba Šostakovičeve Simfonije št. 11, katere depresijo, žalostinko in zadušenega, a živega uporniškega duha so orkestraši polno poosebljali. V izvajanju so pod slikovito taktirko Francesca Angelica delovali kot eno telo, ki se giblje iz filigransko dodelanih, vrvečih polifonih kompleksnosti do zajetne homofone teksture, ki nas je pogoltnila vase. Priča smo bili pokanju žime pri violah in trpeči obrazni mimiki mladih obrazov. Izpod prstov jim je vrel zvok velike mitične simfonike, ki se je dvigal kot iz neke lepljive mlake pozabe v čisti eter, kjer je zarezoval pripoved o univerzalnem človeškem trpljenju. Izvedbena niansiranost in predanost sta dali vedeti, da sleherni glasbenik tega orkestra razume poanto sovjetskega skladatelja, za kar si drznem reči, da nas lahko navdaja z upanjem za prihodnost.