K temu navaja že izjemna zasedba, ki predvideva mamutsko zasedenost zbora in nato tudi orkestra, še posebej trobil in timpanov, pri čemer si je skladatelj predstavljal, da bo takšna izvedba v primerno velikem prostoru lahko prerasla v splošno, verjetno celo državno obredje. Danes seveda izvedba Requiema nima več takšne družbene mobilizacijske privlačnosti, čeravno je povsem zasedena dvorana Cankarjevega doma vendarle pričala o tem, še posebej pa končne ovacije, da je občinstvo lačna spektakla. In tega nam je Ljubljana Festival s svojim Zimskim festivalom v sodelovanju s Slovensko filharmonijo in pridruženimi zbori (Zbor Slovenske filharmonije, Komorni zbor Ave, Zbor Münchenske filharmonije, Festivalski zbor Virtuozi) ponudil v izobilju. Gotovo je bila izvedba skladbe izrazito zahteven organizacijski zalogaj, za kar gre vsem sodelujočim pohvala, toda na umetniški ravni je morda zmanjkal prav premislek, kako premakniti Berliozovo delo iz poudarjeno spektakelskega v območje bolj poglobljeno izraznega in duhovnega.

Čeri ležijo že v samem delu, ki je pogosto nagnjeno k monolitnosti, tudi statiki, nizanju blokov in zvočni izdatnosti, zato je prva naloga izvajalcev poiskati kontraste, razgibanost, celovito pripoved. Zdi se, da se je ob tem dirigentu Charlesu Dutoitu, ki je v zadnjih letih z našim orkestrom že večkrat potrdil svojo izjemnost – nazadnje s Petruško Igorja Stravinskega – tokrat izmuznila komunikacijska vez z zborom. Ta je bil po svoje impozanten, predvsem moški, večji del, ki je bil glasovno precej homogen in v zvočni izdatnosti impresiven, medtem ko je bil ženski del v višinah mestoma le nekoliko tanek in negotov, toda celota je bila vse preveč konstantna, odmerjena na različne odtenke glasnosti, ki se je ves čas izmikala kontrastni pritajenosti, lirični pretanjenosti, najrazličnejšim dinamičnim in tudi barvnim detajlom. Vse to je seveda mogoče razumeti kot davek sodelovanja različnih zborovskih teles, izjemne mase, ki postaja manj voljno upogljiva, in tudi prostora, ki se je zdel za spektakel skoraj premajhen, toda mamljivost interpretacijske volje se skrita prav v zmožnosti preseganj takšnih omejitev. Simptomatično je tako, da sta iz celote izstopila predvsem zadnja dva stavka, ki se že v izhodišču nagibata proti liričnemu. Tenorist David Jagodic, ki je vskočil namesto Branka Robinšaka, je suvereno opravil s sorazmerno na zoprne višine postavljenim solističnim partom, pri čemer je uspel pod dirigentovo taktirko tudi umetelno frazirati svojo melodično linijo, ki je najbolj izrazilo nakazovala dirigentove kvalitete, medtem ko nista bila grandiozno zasnovana odseka Tuba mirum in Rex tremendae toliko zvočno evforična kot predvsem enodomno bobneča. Izvedba se tako ni premaknila iz Wagnerjanske dihotomije in je ostajala zavezana predvsem zvočni izdatnosti, masivnosti in trobilni efektnosti. Res pa je, da si je ljubljansko občinstvo očitno želelo prav slednjega.