Tretji Filharmonični klasični koncert abonmaja Slovenske filharmonije je na prvi pogled zaznamoval mladostniški utrip. Spored skladb pa je izpostavil poleg svetlih tudi temnejše plati vpliva mladosti na ustvarjalnost velikih glasbenih imen. Skozi skrbno taktirko Douglasa Boyda smo zato nadrobno slišali, kako se je Mihevčev boj za preživetje, navezan na virtuoznost, le preobrazil v tehtnejši simfonični zapis in kako se je Brahms s svojo Prvo simfonijo odtrgal od težke sence, ki ga je kot mladeniča ukalupila v Beethovnovi podobi. Toda večer je pripadal virtuozni razposajenosti Wieniawskega, ki jo je obvladala in presegla muzikalnost petnajstletne violinistke Patricije Avšič.
Koncert je odprla melodično optimistična in harmonsko nekoliko naivna Uvertura k čarobni igri Vilinsko dete Jurija Mihevca, ki je pod taktirko Boyda le pridobila nekaj izostrenih kontur razposajene mozartovske igrivosti. Dirigentu je z zglednimi zmogljivostmi orkestra namreč uspelo dodatno poudariti kontrastni teksturi staccatirane in živahne prve teme ter pevske melodioznosti (v trobilih) druge teme. Oder in občinstvo je nato prevzel vrvež vratolomnega Prvega koncerta za violino Henryka Wieniawskega, ki so ga leteči prsti mlade violinistke Patricije Avšič za nameček naredili v celostno umetnino. Sodeč po njenih uspehih na tekmovanjih je bilo pričakovati virtuozno izdelano izvedbo, toda priča smo bili nečemu veliko bolj redkemu. Violinistka se je z vso resnostjo in svojskim občutkom naslanjala v akordsko gostoto ter z originalnimi agogičnimi premiki popestrila melodičnost. Zato izvedba nikoli ni zvenela lepa sama po sebi, temveč je nosila osebni pečat poglobljene muzikalnosti violinistke, katere dojemljivost za strukturo tovrstne večplastne in večstavčne glasbe je izčrpno, kot to lahko pričakujemo le pri nekaterih zrelih violinistih oziroma legendarnih mojstrih starejše generacije. Še več, marsikateremu vidnemu violinistu ne uspe interpretativno zaokrožiti tovrstnega repertoarja, kot je to uspelo Avšičevi. Običajno se razkrijejo šibke točke, ki kot ločila razsekajo skladbo na bleščeče momente inspiracije in na tiste druge trenutke bolj izpraznjene tehnične dovršenosti. Njena interpretacija pa je vihrave nadrobljene dvojemke in pasuse vrtoglavih šestnajstink stkala v povezano in doživeto fraziranje. Tehnično izpiljenost je v vseh ključnih mestih koncerta dopolnila muzikalna globina, ki je znala zapleten glasbeni stavek kot v enem dihu, z efektivnimi dinamičnimi gradacijami, poganjati po enovitem dramaturškem loku. Občutek enovitosti pa je kazilo neozaveščeno občinstvo s ploskanjem med stavki, kar na žalost kaže na padec ravni kulturnega znanja pri nas. Vsaj toliko je občinstvo prepoznalo veličino Avšičeve, da je zahtevalo dodatek; epično je zazvenela ganljiva Sonata v d-molu, Balada Ysaÿeja, s katero je dokazala, da njena muzikalnost krepko presega že tako širok virtuozni domet njenih let.
Ob koncu je interpretativni pomenljivosti dodal svoj pečat Orkester Slovenske filharmonije, ki je Brahmsovo Prvo simfonijo podal v izjemni tehnični kondiciji. Valovanje v dinamiki je osupnilo s trenutki fortissima, ki so se sunkovito umikali mehkemu pianu. Zgoščen motivično-tematski material je postal osvetljen od znotraj. Lucidnost glasbenega stavka gre pripisati tudi dirigentski disciplini Boyda, čigar gestika se je usklajevala z vsakim poudarkom v toku glasbe do take mere, da se je fizično spojil z orkestrskim korpusom. Zdelo se je, da je postal neviden, saj je njegov nastop zrcalil glasbo brez nastopaštva.
