Zmanjšana zasedba godal se je zdela še najbolj utemeljena ob Beethovnovi Uverturi Egmont, kjer se je bližala zgodovinski realnosti. Manjši zasedbi ustrezno je dirigentka zvočno in artikulacijsko prečistila godala, ki so energijo črpala predvsem iz jasnosti in odrezavosti, manj od močnih poudarkov in stopnjevanj. Poslušali smo prečiščenega Beethovna, ki pa je zvenel kar nekam preveč statično, tudi z nekaj ritmične negotovosti, izhajajoče iz dirigentkinih rok. Podobno je nekje vmes ostala tudi interpretacija Violinskega koncerta Čajkovskega, le da je bila moja zadržanost – najbrž v popolnem navzkrižju z občinstvom, ki je huronsko ploskalo že po prvem stavku, pri čemer lahko ugibamo, ali se je to zgodilo zaradi pristnega izbruha navdušenja ali pač zaradi nepoznavanja kodeksov klasičnih koncertov – povezana veliko bolj s solistom kot z dirigentko. Slednja me je pravzaprav navdušila s sila pozorno spremljavo, ki sicer ni silila v ospredje, a se tudi interpretacijsko ni umikala – slišati je bilo mogoče sočno, dinamično razplasteno igro pihal, jasno odmerjanje hitrosti, tudi kontrastno barvno senčenje, zaradi česar je po eni strani izstopila tako pojoča narava koncerta kot tudi njegova inherentna dramatika. Solist, violinist Ray Chen, poseduje izrazito sladkoben ton, morda skorajda preveč okrašen z vibratom. Gotovo mu lahko služi ob dolgih melodičnih linijah, toda pri Chenu se naseljuje povsod, tudi v vrtoglave pasaže. To je po eni strani osupljivo, saj pomeni, da Chenu nobena virtuozna vragolija ni pretežka, obvladuje jo kot za šalo in tako ne prekinja sladkobno pevnega toka, a po drugi strani mu prav zaradi te specifične tonske pobarvanosti zmanjkuje manevrskega prostora za dramatičnost in bolj poglobljeno izraznost, v čemer je soroden mnogim mladim sodobnim solistom: v tehnični bravuroznosti je neprekosljiv, v globljem gnetenju v glasbo, že mnogokrat prežvečeno, pa predvidljiv in preenostaven. Takšen Čajkovski lahko imponira navzven, bolj zahtevnega poslušalca pa pušča hladnega. Tudi dodana glasba je minila v tej dvojnosti.

Dirigentka Tabita Berglund je v zadnjih letih vse bolj zaželena gostja uglednih orkestrov po svetu, navdušila je tudi na koncertu za zlati abonma.
Med solističnim manierizmom in naravno oblikujočo silo
Razgled po dvorani in koncertnem listu abonmajske serije za zlati abonma je sprva obetal precej predvidljivo mešanico sodobnega koncertnega pogona: do popolnosti zatrjen koncertni program, muzejsko stisnjen v dobro stoletje glasbene zgodovine, več kot stoletje odtegnjene sedanjosti, dirigentko mlade generacije, močno zmanjšan orkester (osem prvih violin) kot nekakšen historično-izvajalski izgovor, ki naj zakrije sodobna varčevanja, in razvpito solistično ime. Toda izkazalo se je, da je koncert vendarle tekel po dveh tirnicah, pri čemer nista bili obe v znamenju ideologij sedanjosti.