Sarajevčan Ahmed Burić je novinar, publicist in angažiran intelektualec, ki ga trenutno berejo predvsem na portalu Radia Sarajevo, svoje kolumne pa objavlja tudi v našem mediju. Po koncu jugoslovanske vojne je nekaj časa preživel v Sloveniji, ki jo še vedno rad obišče. Pisateljuje tudi kot pesnik, njegove so zbirke Bog tranzicije, Solze nafte in krvi, Materni jezik. Novomeška založba Goga je poskrbela, da lahko v slovenskem jeziku beremo izbor njegove poezije Vrata raja in družbenopolitični roman Ti je smešno, da mi je ime Donald?.
Njegov zadnji aktualen projekt je uglasbljena poezija. Ustvarjalne moči sta združila z bosanskim mojstrom sevdaha, kitaristom, skladateljem in producentom Damirjem Imamovićem, in nastal je Burićev diskografski prvenec Sin pustinje (založba Dallas Records). Njegova sugestivna poezija, ki jo interpretira sam, in Imamovićeva brezčasna zvočna krajina nas popeljeta v minimalistično bluesovsko atmosfero, kjer se jima pridruži še nekaj izjemnih instrumentalistov. In tako je nastala plošča, da si jo po poslušanju zaželiš znova zavrteti.
Od kod potreba, da svojo poezijo ozvočite še z glasbo?
Zaželel sem si nahraniti svojo dušo in se morda dotakniti še koga. Moral sem izstopiti iz začaranega kroga pisanja literature, novinarstva, vsega tega, kar je v bistvu moja služba, kar delam za eksistenco. To je namreč samo del nas. Drugi del biva nekje v neizrekljivem, na obrobju tega, kjer se srečajo vsi ti mediji, ki sva jih tudi z Dadom (Damir Imamović, op. p.) postavila skupaj. Ritem je doma v poeziji, poezija je doma v ritmu in tudi glasba domuje v ritmu. Način, kako nekdo pripoveduje, narekuje celotno vsebino.
Če besede samo poslušaš, prideš do teritorija, ki je nekakšen prostor duše. In ta prostor mi je čedalje bolj pomemben; verjetno vsem nam, čeprav mi za neko knjigo govorijo, da tako pišejo ranjeni ljudje. Svet ni takšen, kot ga vidimo, v tem smislu je življenje, narava je modrejša od nas. Majhen delček časa nam je odmerjen in znotraj tega se pomikaš tja, kamor se ti zdi pomembno premakniti. In ko se globlje zazreš vase, lahko ugotoviš, da je morda tvoje dno dejansko tvoj največji domet, in če skočiš s te višine, je to lahko tvoj največji prispevek. Prav to sem s projektom Sin pustinje želel posebej izpostaviti.
Z uglasbljeno poezijo sem se pravzaprav prvič srečal v Sloveniji, na intimnih literarnih večerih, ki sem jih obiskoval kot član Dnevnikove živopisne kulturne redakcije. Prek melodije jezika Borisa A. Novaka, Uroša Zupana, Daneta Zajca, Kajetana Koviča sem se učil tudi slovenščine. Kako ponosen sem bil, ko je v torkovi kulturni rubriki izšla moja prva pesem! Pozneje sem prinesel še povest in so objavili še to. Namesto kot slaba leta naših življenj so se ta leta pozneje izkazala za najboljša, veliko sem se naučil, tudi to, kaj je v življenju pomembno.
V Slovenijo ste prišli kot begunec
iz obleganega Sarajeva, kajne?
Da, to je bilo februarja 1994. Začel sem delati v majhni pisarni Mladine, pisal sem kulturne napovednike. Potem je nekdo rekel, da jaz znam malce pisati, pa sem začel kot novinar in recenzent v sodelovanju z Milanom Deklevo pokrivati festival Druga godba za Dnevnik. To je bilo zame lepo obdobje, vse se je odvijalo zlagoma. Potem sem se vrnil v Sarajevo, delal na Radiu Tednik, pisal za hrvaški Feral Tribune in makedonsko Tribuno. Izhajam iz fenomena »ex yu« medijev. Nasledil sem to vrsto kulture in tu nekje je tudi moj kulturni obrazec. Literarni prostor in kontekst nekdanje Jugoslavije sta mi dobro znana.
Kako sta se sploh znašla skupaj z izjemnim glasbenikom Damirjem Imamovićem?
Z Dadom sva že vse življenje prijatelja, imava tudi nekatere skupne interese. Že pred časom je po nekem literarnem večeru, kjer je poslušal moje branje poezije, rekel, da bova enkrat skupaj naredila ploščo, kjer bo on samo igral, jaz pa bom samo bral svojo poezijo. In da mu je všeč, kako znam ohranjati pozornost poslušalcev. »A to je pomembno?« sem ga vprašal. »To je edino pomembno,« je odgovoril.
Pozneje je Dado od nekod privlekel iranski tar, glasbilo, ki je nekaj med sitarjem in kitaro. Usedla sva se in prebirala moje pesmi. Vsaj tridesetkrat sva se dobila. Pridružil se nama je še njegov basist Ivan Mihajlović in ko naju je slišal, je rekel: »Fantje, prinesite mikrofone, da se to posname.« Iz Damirjeve dnevne sobe smo naredili studio in se posneli. Za oplemenitev smo v Skopje poklicali še kitarista Tonija Kitanovskega, Ivan je poklical tudi bobnarja Gorana Miloševića, pridružila sta se še trobentač Benjamin Drijenčić in tolkalec Nenad Kovačić. Posnet material je potem Nikola Sekulović poslal v založbo Dallas Records, direktorju Goranu Lisici Foxu, in ta je rekel: »Pa dajmo izdat!«
Tako je nastala plošča imaginarnih zaobljub. Ali kot je rekel Dado: »Jaz te bom spremljal v vsej tej tvoji puščavski fazi.« Nisem poznavalec Bližnjega vzhoda. Obiskal sem sicer Arabski polotok in Bejrut, vendar nimam pojma o puščavah; če me zanima kaj o tem, pokličem Ervina (Milharčiča Hladnika – op. p.), da mi pove, kako je tam. Vseeno ima ta plošča afriško noto. Nastala je nekakšna skupinska postjugoslovanska puščavska afriška plošča. Urednica pri založbi Goga Jelka Ciglenečki bi rekla: »Ahmed, sin jugoslovanske puščave.«
Za to ploščo ste brskali po svojih »starih« pesmih. Kakšne občutke so vam obudile?
Navdušen sem, ko lahko vzamem v roke staro zbirko nekega pesnika in ugotavljam, koliko pesmi je dejansko ostalo neprebranih. Ali kako lahko drugače doživiš Gregorja Strnišo, če ga bereš v nekem prevodu. V tem smislu je veliko neprebranega, pa bi bilo prav, da se te pesmi približajo ljudem. Lahko na različne načine. Všeč mi je, denimo, kako to počne igralec in glasbenik Janez Škof s poezijo Daneta Zajca. V navdih so mi Pengov, Predin, Kreslin. Sčasoma nekako ugotoviš, kdaj in na kakšen način je govorjena beseda učinkovita. O tem sem razmišljal, ko sem bral svoje že napisane pesmi. Razmišljal sem tudi o interpretaciji. Nisem pevec, sem se pa v branju izmojstril kot sodelavec Radia Sarajevo. Imel sem tudi majhen bend – imenovali smo se Kablovi – s katerim smo igrali po klubih v Sarajevu in za katerega sem pisal pesmi. Vendar sem čutil, da jim nekaj še manjka. Že takrat sem torej pisal tudi poezijo.
Izhajam iz rockerskega doživljanja sveta. Najprej sem poslušal punk, pozneje Leonarda Cohena, Johnnyja Casha, Boba Dylana, skratka, vse te glasbene pripovedovalce. In še vedno menim, da je pesem vredna toliko, kolikor dobro je povedana zgodba. In ljudem je nekako všeč tudi ta najina plošča.
Vaš glas primerjajo z glasom hrvaškega trubadurja Đorđa Balaševića in tudi z glasom Aleksandra Stojkovića iz ex srbske zasedbe Goribor. Se vidite v teh primerjavah?
Joj, kaj vse govorijo ljudje (smeh). Niste edini, ki ste omenili te primerjave, in to razumem kot kompliment. Pesem Rijeka ima res neko dimenzijo brezčasnosti, ki je značilna za Balaševićeve pesmi.
Morda tudi Treći svjetski?
Morda, in zanimivo pri tej pesmi je, da je nastala v hipu. Dado je takoj našel zanimiv rif, medtem ko sem pripovedoval: »Skrovišta smo očistili / zurimo u svod nebeski / šta god sada vi mislite / mi čekamo Treći svjetski.« Takoj sva rekla: »To je to.« Logično je bilo, da je iz tega nastal tudi prvi singel, ki se je sestavil povsem organsko. Kot se reče: »Atmosfera je pametnejša od nas.«
Smo zgolj delčki znotraj kozmosa – sploh s pogledom iz vesolja – ki nam je odmerjen čas. A pomislite, koliko je naš čas na tej Zemlji determiniran z neumnostmi. Ker je pač nekdo rekel, da je nekaj treba. In kako to nima nobene zveze z življenjem, s tem, koliko si ti zares to, kar si zares ti. In koliko si del univerzuma, ki se sestavi v nekaj višjega. Morda je ves smisel v tem utripanju, v pretakanju reke z listom na sebi, morda je to povest, ki pa je mi nismo zabeležili. Naredimo lahko, kar lahko – objavimo knjigo, cede.
Kako drugače zna biti, ko si zavrtimo kakšne stare posnetke in vstopimo v glasbo recimo Sirije iz 30. in 40. let prejšnjega stoletja, sploh če poslušamo tiste prve posnetke – kako dejansko lahko odkrivamo situacije, podobne tistim iz naših lastnih življenj, ali situacije, ki nas na nekaj spominjajo, kako sebi odpremo poti ravno na ta način. V nekaterih pesmih se sliši atmosfera družbe, načina življenja. V tem smislu je glasba nekoliko v prednosti v primerjavi z literaturo – ki je kodificirana, odmerjena, omejena z jezikom. Seveda obstajajo literarni presežki: nekdo denimo napiše epohalen roman, ki nam približa Anglijo 19. stoletja. A vseeno glasba pove več, na neki drugi ravni.
Predvidevam, da glasbenih kolegov zdaj zlepa ne boste zapustili?
Veliko časa sem obkrožen z glasbeniki, to je nekako moj naravni izbor. Kot je rekel Kurt Vonnegut: »Večina pisateljev, ki jih poznam, bi bila raje glasbeniki.« Po tej plošči z Dadom sem sodeloval še pri eni, z bendom Dan D, posneli smo jo v njihovem prostoru za vaje v Novem mestu. Priklopili smo inštrumente in potem je vsak delal tisto, kar zna. Plošča sicer ni izšla v fizični obliki, a se na youtubu najdejo videospoti. Ustvarili so jih sarajevski podiplomski študentje likovne akademije, na čelu s svojim profesorjem Bojanom Hadžihalilovićem. Poznate ga tudi tu, delal je denimo naslovnice za Mladino.
Tokac je hotel to ploščo potem izdati in se je dogovarjal z založbami, a je bila očitno preveč nekomercialna. To je bil tudi čas pandemije in pogovori so propadli. Morda bo kdaj ugledala luč tudi v fizični obliki, a to mi ni toliko pomembno. Pomembneje je, da obstaja, da smo jo posneli in da to zmoremo.
Sam sicer nisem preveč ambiciozen, bolj me zanima svet idej kot svet realizacije. Zato tudi pišem poezijo. Skratka, ne zanima me preveč nenehna produkcija, bolj le to, kako bom preživel dan. Dado, recimo, je v tem drugačen, stvari izpelje do konca.
