Zdi se mi namreč, da bi jo lahko brez pravih zadržkov ocenil kot popolno. Igra orkestra je brezmadežna, kompaktna, zvočno urejena, uravnotežena med posameznimi instrumentalnimi skupinami, dirigentovo podajanje oblikovnih odsekov logično, glasbeni tok vedno poživljen, ko je to treba, se odpira tudi liričnemu. Poslušali smo Beethovna, ki išče hitrost, nato tudi odrezavost, ki želi izkoriščati spoznanja, ki jih je dala historična izvajalna praksa, a se ne odpoveduje gostemu, močnemu orkestrskemu zvoku. Nobenega dvoma torej ne more biti, da smo poslušali izjemno izvajalsko telo z izjemnim dirigentom. Kje torej tiči paradoks? V tem, da bi poleg izvedbene izjemnosti slišani interpretaciji simfonije težko nadel kak specifičen emocionalni opis, da sta me sicer navduševali hitrost in gibkost finala, a da me vendarle ni zapeljal v vrtinec, da je počasni stavek bogato ritmično utripal, a ne do konca lirično pel. Težko bi rekel, da je »krivca« mogoče odkriti v izvajalcih, prej bi rekel, da je »eksegeza« Beethovnovih simfonij tako polna različnih izjemnih vpogledov, da si je v tej množici težko izboriti posebno mesto. Interpretacija gostov z Bavarske si gotovo zasluži izjemno mesto, a ne preveč izrazito.

Podobno kot Bamberške simfonike smo tudi pianista Daniila Trifonova lahko že večkrat občudovali na odru Gallusove dvorane. Toda nekako imam občutek, da nas še nikoli ni tako »dotolkel« kot tokrat z Rapsodijo na Paganinijevo temo Rahmaninova. Skladba je seveda predvsem spektakel raznolikega, pri čemer se zdi, da gre prvenstvo pianistični virtuoznosti. A od prvega trenutka, ko se je Trifonov dotaknil klavirskih tipk, je bilo jasno, da gre njegova vizija močno onkraj tehnične verziranost. Pianistova osredotočenost je osupljiva in je namenjena prav vsakemu tonu; morda celo več – vsakemu barvno-artikulacijskemu odtenku tona. Tako pred nas postavlja živopisno pokrajino odločnega, ritmično-pregnantnega, junaškega, zasanjanega, misterioznega, grotesknega in melodično liričnega v nenavadno hitrem zaporedju, z osupljivimi preskoki, ki pa so bili vedno v varnem zavetju glasbeno logičnega. Energija in vpogled Trifonova sta bila tako neizmerno nalezljiva, da se je v drugi polovici skladbe orkester, ki se je prej še zapletel v kako ritmično ohlapnost, zdaj popolnoma predajal toku in skupaj s Trifonovim letel proti zaključnim akordom. Trifonov je s svojo neizmerno zbranostjo, ki se odpira tako detajlu kot tudi njegovi zvezi s celoto, na mah prekosil številna velika pianistična imena, ki smo jih v Ljubljani poslušali v zadnjih letih.

Izvedba Janáčkove simfonične pesnitve Taras Bulba je v jasni opoziciji z Beethovnovo simfonijo, saj se zdi namenoma modelirana izrazito nenemško – robato vodenje harmonskih glasov dobi prednost pred harmonsko izbrušenostjo, odrezavi orkestrski zvok pred zlito enotnostjo, fragmentirane melodične ideje pred dolgo linijo, skokovita forma pred logično zaokroženostjo. Mestoma se je zdelo, da gostom iz Bamberga niti ni povsem udobno v takšni izrazito samosvoji vožnji, ki pa vendarle pred seboj odpira izrazito lirična in nato tudi ritmično poživitvena in herojska mesta. Toda pod odločnim vodstvom Hrůše se je skladba vse bolj sestavljala v barvit mozaik, ki je logično vodil do končne apoteoze. Bamberški simfoniki prihajajo iz presenetljivo majhnega kraja, a moč tradicije in vrhunskost obrti se mi zdita ob vsakem njihovem gostovanju dih jemajoči, še posebej zato, ker segata onkraj elitističnega in iščeta svoj izvor, kot je bilo to tudi v Janáčku, v glasbeni materiji sami.