Čeprav je Beyonce letos ušel grammy za album leta za sedmo samostojno studijsko ploščo Renaissance, ki jo je izdala lani, in se je lahko tolažila le s stranskimi grammyji, med katerimi sta bila tudi tisti za najboljši plesni ali elektronski album in za najboljšo R&B pesem, je publika v dvorani njeno zmago pozdravila s stoječimi ovacijami. In pozneje seveda s kritikami na račun organizatorjev grammyjev, ki so si za najboljšega drznili razglasiti Harryja Stylesa oziroma njegov album Harry's House. V očeh njenega moža, raperja, producenta in poslovneža Jaz-Z-ja, in njenih najbolj gorečih oboževalcev, ki imajo celo svoje ime Beyhive, bi Beyonce morala dobiti nagrado za vse, kar ustvari, tako kot je po njihovem prav vse, kar stori. Tudi če ni.
Umetnica brez madeža
Na podelitvi grammyjev se je pevka zahvalila svojemu možu, trem otrokom in LGBTQ-skupnosti, ki je po njenih besedah navdihnila ploščo Renaissance. Ta pa je zahvalo hvaležno sprejela, ne da bi se preveč razburjala nad njenim prvim nastopom v zadnjih štirih letih, ki ga je imela januarja v Dubaju. Ne za svoje največje oboževalce, ne za LGBTQ-skupnost, ki v Združenih arabskih emiratih uradno ne sme obstajati oziroma homoseksualnost tam velja za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena smrtna kazen, ampak za arabsko elito, izbrane vplivneže in novinarje ter nekaj prijateljev. Razlog za njen koncert ni bila revolucionarna reforma v odnosu do gejev, lezbijk in transsekusalcev ali kaka dobrodelna gesta, ampak odprtje luksuznega hotela, na katerem je Beyonce odpela 19 pesmi. Eno od njih, Brown Skin Girl, tudi s svojo enajstletno hčerjo Blue Ivy, ki je glas za umetnost, natančneje za pesem očeta Jay-Z-ja Glory, dala že s svojim prvim otroškim jokom in ki naj bi svoje ime dobila po drevesu z otroka Hvar, kjer sta počitnikovala njen oče in mama.
Beyonce svojega nastopa v Dubaju kljub opazkam nekaterih medijev, ki jih sijanje njene zvezde ni popolnoma zaslepilo, ni komentirala. Njen molk ni presenetil nikogar. Največja pop glasbenica na svetu, ki je že zdavnaj zasenčila (nekdanjo) kraljico popa Madonno, naracijo o svojem življenju strogo nadzoruje že dobro desetletje. Leta 2013 je popolnoma prenehala dajati intervjuje, dokumentarce o sebi snema sama, javnost pa o njej izve toliko, kot je z njimi pripravljena deliti v svojih pesmih, na svoji spletni strani, svojih profilih na družbenih omrežjih, v svojih esejih, svojih zahvalah na podelitvah nagrad in na svojih nastopih, na katerih se prelevi v odrsko persono, alter ego Sasho Fierce.
Pod nadzorom ima vse, sebe,
javnost in medije
Preden je Beyonce obmolknila, je nekaj misli med drugim delila v intervjuju za revijo GQ. »Vedno se borim s tem, koliko naj razkrijem o sebi? Kako naj ostanem ponižna? Kako naj bom še naprej radodarna do mojih oboževalcev in svoje umetnosti?« se je spraševala in obenem bolj malo odgovarjala, ker tudi takrat, ko kaj deli, to kljub svoji radodarnosti deli skopo. Tako je bilo tudi z zadnjim večjim, a še vedno izjemno nadzorovanim vpogledom v njeno zasebno življenje in delo, najprej med pogovorom z Oprah leta 2013 in nato še z avtobiografskim dokumentarnim filmom Life is But a Dream za televizijo HBO, ki je premiero doživel istega leta. V njem je pokazala nekaj arhivskih posnetkov in fotografij iz svoje glasbene kariere, spregovorila pa je tudi o poroki z Jay-Z-jem leta 2008, spontanem splavu, ki ga je doživela dve leti pozneje, in rojstvu hčerke Blue Ivy, ki je v pesmih svojih staršev nastopala, še preden je shodila.
Nekaj stvari je leta 2018 delila tudi v svojem zapisu za revijo Vogue, kjer je razmišljala o rasi, ustvarjalnosti, samopodobi ter svojih otrocih, Blue Ivy ter dvojčkih, sinu Siru in hčerki Rumi, s katerima je, ko je leta 2017 najavila njuno rojstvo, podrla rekord na instagramu, ko je že v prvi uri zbrala 64 milijona všečkov. Kar je podobno njeni prvi nosečnosti, ki jo je razkrila med nastopom na MTV Video Music Awards 2011, zaradi česar je ta prireditev postala najbolj gledana oddaja v zgodovini postaje MTV z 12,4 milijona gledalcev, novica pa je prišla v Guinnessovo knjigo rekordov za največ zabeleženih tvitov na sekundo za en sam dogodek na twitterju, z 8868 tviti na sekundo.
Beyonce (po dekliškem priimku mame) Giselle Knowles (po očetu) Carter (po možu), sicer rojena v Houstonu v Teksasu, za Vogue ni pisala o rekordih na družbenih omrežjih, ampak o samorazkritjih, kot je bilo to, da je potomka sužnjelastnika, ki se je zaljubil in poročil s sužnjo. »Sčasoma sem predelala to razkritje. Spraševala sem se, kaj pomeni, in sem ga poskušala postaviti v neko perspektivo. Zdaj verjamem, da me je Bog zato blagoslovil z dvojčki. V moji krvi sta prvič lahko hkrati sobivala moška in ženska energija,« je zapisala in nanizala nekaj hvalospevov tudi možu. S katerim je, mimogrede, dve leti prej obračunala na svojem albumu Lemonade, na katerem je prek pesmi popisala svojo pot od prevarane žene ter svoje jeze in bolečine do odpuščanja in pomiritve.
Usoda otroka skupine Destiny's Child
Film Life is But a Dream, v katerem se je Beyonce dotaknila tudi poslovne ločitve od očeta Matthewa Knowlesa, ki je bil njen menedžer vse od začetkov skupine Destiny's Child sredi 90. let prejšnjega stoletja pa do leta 2011, je, jasno, režirala sama, leto 2013, ko smo film lahko videli prvič, pa je bilo obenem tudi leto njenega prvega nastopa na Super Bowlu. Nastop, na katerega je povabila tudi nekdanji kolegici iz skupine Destiny's Child Michelle Williams in Kelly Rowland, še vedno velja za enega najboljših na Super Bowlu. Beyonce, Kelly in Michelle, trojica, ki se je iz časov Destiny's Child spomnimo najbolj, se je sicer razšla ob začetku tisočletja, so pa skupino pretresale menjave vse od njenih začetkov, le Beyonce je ostajala. Najprej v zasedbi Girl's Tyme, od leta 1996 pa v dekliški skupini Destiny's Child, ki se je leto pozneje širši javnosti predstavila s prvencem Killing Time in na to še dvema albuma, The Writting's on the Wall leta 1999 in Survivor leta 2001.
Hitov na omenjenih treh ploščah ni manjkalo, prodajale so se v milijonih izvodov in dobivale nagrade, a so dekleta leta 2001 vseeno sporočila svoj razhod. Odločitev se je, vsaj za Beyonce, izkazala za zadetek v polno. Njen prvi samostojni album Dangerously in Love, ki je izšel leta 2003, je postal megauspešnica, tako kot je, vsaj ob pogledu od zunaj, velika uspešnica vse njeno življenje, kar pa ji je, če pomislimo na ime njene nekdanje skupine, očitno tako in tako usojeno.
