Dirigentka Rahela Durič Barić se je karierno oblikovala v avstrijskem prostoru, pred meseci pa se je vrnila v domače loge tako, da je postala dirigentka in umetniška vodja legendarnega zbora APZ Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani, ki bo nocoj v Slovenski filharmoniji v koprodukciji s Cankarjevim domom izvedel svoj letni koncert pod naslovom Zatirani in njihove sanje. APZ so že po tradiciji, četudi gre za amaterski zbor, vedno vodili profesionalni dirigenti, od prvega, Franceta Marolta, do predzadnje Jerice Bukovec, ki je ravno tako pred zbor stopila z izkušnjami iz tujine, iz zborovske prestolnice Švedske. Tja dirigentka Rahela Durič Barić še namerava gravitirati, zaenkrat pa ostaja razpeta med Ljubljano, kjer z APZ-jevci vadijo dvakrat na teden, ter Gradcem, kjer živi in dela – vodi več zborovskih sestavov, med drugim zbor študentov glasbene pedagogike Univerze za glasbo v Gradcu (Chor der Musikpädagogik), tam je tudi profesorica asistentka za zborovsko dirigiranje.
Nocojšnji letni koncert je vsebinsko prvi povsem vaš, debi z zborom
pa se vam je zgodil že decembra lani, ob 80. jubileju koncerta v Unionski dvorani, ko so s pesmijo Lipa zelenela je napovedali kulturni molk. Kaj bomo poslušali nocoj?
To bo moj prvi celovečerni koncert s tem zborom. Že nekaj let imam pripravljenih nekaj programskih zamisli, a nisem imela primernega zbora, dokler nisem lani prevzela APZ-jevcev. Tokrat so me zanimale različne teme zatiranja, ideja pa se je porodila v obdobju, ko sem se sama soočala z veliko mero trpljenja. Navdihnila me je predvsem 12-glasna skladba s šestimi solisti in šestimi majhnimi skupinami pevcev francoskega komponista Thierryja Machuela, ki govori o zatiranju črncev v začetku 50. prejšnjega stoletja v Ameriki. Gre za zelo dobro skomponirane impresije, naslonjene na vsakdanjik teh črncev, ki pa se stečejo v lepo melodijo I have a dream. Komponist sanja o glasbi, v kateri bi se lahko vsi dotikali, ne glede na barvo kože. Ni nujno, da nas zatiranje pokonča, v nas lahko zbudi tudi sanje, vizijo za življenje.
Dotaknili se bomo tudi zatiranja žensk, in sicer skozi skladbo Speeches iz leta 2016 švedske komponistke Anne-Karin Klockar, za katero je dobila nagrado asawca. Podlaga ji je bil tekst aktivistke Olympe de Gouges iz 18. stoletja, ki je pisala pod psevdonimom, kjer je ostro kritična do moške družbe razsvetljenstva – poudarjal se je pomen znanosti, medtem ko je ženska ostajala manjvredna. Ena od skladb se dotika biblične teme, preroka Jeremije, ki je poznan po tem, da je za resnico veliko pretrpel. Vzporednic z današnjim časom je seveda veliko. Dotaknili smo se še tematik emigrantov in zatiranja Judov. Dva skladatelja pa sem posebej prosila, da sta za to priložnost napisala novi skladbi. Letošnji Prešernov nagrajenec Damijan Močnik je napisal noviteto 21. stoletje, kjer se prepletajo najrazličnejše teme, od vojn do raznovrstnih zatiranj, avstrijski skladatelj Franz Herzog pa je s skladbo Most upanja izpostavil pozitivno plat, ki se lahko rodi iz trpljenja in v nas prebudi plemenitost in sanje v boljši jutri.
Ena od nocojšnjih tematik bo emigrantstvo, ki ga doživljate tudi sami. Kje se dejansko počutite doma?
Petnajst let me tako rekoč ni bilo v Sloveniji, če izvzamem obiske družine, sem pa o tem vprašanju začela premišljati šele nedolgo nazaj. Odkar spet redno prihajam v Slovenijo, bolj jasno vidim pozitivne plati tujine, hkrati pa sem lahko v Sloveniji čustveno bolj sproščena, kakršna sem bila denimo v otroštvu. Zato težko rečem, kje sem dejansko doma – nisem ne tu ne tam, pravzaprav se počutim, kot bi bila sestavljena iz dveh oseb. Ugotavljam, da je v Sloveniji tudi precej zavisti in da dobra ideja, vizija, ni nujno finančno podprta, medtem ko v Avstriji za dobro idejo dajo umetniku na razpolago vse, kar potrebuje, da jo bo lahko razvijal naprej.
Mesto Gradec vam je dalo denimo
štipendijo, na tamkajšnji akademiji pa ste asistentka profesorju Johannesu Prinzu. Ta se bo počasi upokojil.
Je vaše delovno mesto vezano na njegov mandat?
Da, ampak ni nujno, da zato z univerze odidem tudi sama. Prinz se je leta 2016 odločil zame, in zdaj ko odhaja, je moje mesto odvisno od tistega, ki ga bo nadomestil. Vsak predavatelj ima možnost, da si sam izbere asistenta. Sem pa tudi članica komisije pri izbiri naslednika, tako da bom kmalu vedela, kakšna bo moja usoda. Lahko se bo zame našlo kakšno drugo mesto na univerzi, kajti delam tudi s študenti pedagogike, univerza pa potrebuje profesorje.
Zanimivo, da vaša pot do dirigentke ni šla skozi otroške in mladinske zbore, čeravno ste v rodnem Mariboru opravili avdicijo za Carmino Slovenico. Ste imeli kdaj občutek, da bi vam primanjkovalo praktičnih zborovskih izkušenj? Glasbeno izobrazbo ste sicer pridobili kot violinistka.
Zgodilo se mi je seveda, da vsi slovenski pevci poznajo neko ljudsko pesem in jo pojejo, sama pa je ne poznam. Drugače pa tega ne vidim kot zelo velik manko, sploh ne strokovni. V Avstriji sem izpilila celoten vokabular in tehniko vaje. Odkar sem v Sloveniji bolj aktivna, pa opažam tudi, da obstajajo razlike v percepciji in dinamiki vaj. Zborovsko petje je v Sloveniji na veliko višjem nivoju kot v Avstriji. APZ je sploh tak sestav, ki kar nekako zahteva, da jim daješ vedno nove tehnične in muzikalne izzive. Kar hočejo še in še, medtem ko si graškemu zboru pedagogov ne bi upala toliko »težiti«, pa tudi za skupinsko dinamiko ne bi bilo dobro. Preprosto ne prenesejo toliko kot APZ. Tamkajšnja zasedba se vsak semester precej zamenja, zaradi študija so prisiljeni sodelovati v zboru, čeprav vseeno radi pridejo, ne morem pa s takim zborom graditi nečesa na dolgi rok. Tudi v APZ se jeseni, ko je avdicija, nekoliko menja zasedba. Ob mojem prihodu je prišla kar tretjina novih pevcev. Vseeno upam, da bo srčika zbora ostala in bom lahko tudi bolj dolgoročno gradila.
Kako pomembno je število pevcev
v zborovskem kolektivu?
V letošnjem semestru sem v Gradcu imela 60 pevcev, so bila pa tudi že obdobja, ko jih je bilo 90. APZ Toneta Tomšiča v povprečju šteje okoli petdeset pevcev, trenutno jih je celo samo štirideset. Manj ko je pevcev, težje je delati in dobiti homogen zvok. Rada imam velike zbore, ker mi je všeč ta efekt mase. Pa tudi zvok je bolj poln in bogat.
Vas zelo moti, če pevci vaj
ne obiskujejo redno?
Dejstvo je, če pevci manjkajo, je takoj težje delati. Tisti, ki redno prihajajo, morajo potem vedno čakati, da se drugi, ki so manjkali, naučijo neke literature, kar ni pošteno do njih, saj bi lahko medtem napredovali. To je seveda stvar značaja pevca, njegove discipline, organiziranosti. Ravno pri študentih vidim dostikrat težavo v slabi organiziranosti. Znajo denimo dva dni pred koncertom povedati, da jih ne bo, ker imajo študijske obveznosti, četudi so vedeli za termin koncerta pol leta vnaprej. Vsekakor pa moram pohvaliti APZ, da so zelo resno vzeli sezono. Morda sem jim naložila celo preveč zahtev.
Ste precej temperamentni,
vodite tudi seminarje za pevce,
zborovodje, pedagoge.
Nisem oblikovala posebnih strategij in tudi tuhtala nisem preveč, kako biti temperamenten vodja, prej bi rekla, da mi je bilo to kar nekako dano. Hitro se vidi, kdaj ljudi pritegneš in kdaj ne, ali sledijo ali ne in zakaj ne. Težko je reči, kaj deluje. Dirigentova osebnost je vsekakor pomemben faktor. Torej to, kdo sem kot oseba, kakšne vrednote imam, kaj mi je pomembno, kakšne življenjske izkušnje so me oblikovale, vse vpliva na slog vodenja, pa tudi na kakovost in globino glasbe. Zato svoje študente dirigiranja vedno vzpodbujam, naj tudi »živijo«, naj izkusijo nove situacije, saj jih te bogatijo po človeški plati, pa tudi profesionalno kot dirigente.
Pri delu z zborovskim kolektivom uporabljate tudi prijeme psihologije množic in manipulacije, kajne?
Vsekakor, čeravno ima manipulacija negativen prizvok. Če sama že v osnovi spoštujem drugega človeka in se postavim zgolj v vlogo, da pevca vodim, potem se ljudje ne počutijo manipulirani, temveč vodeni. To se prebere skozi govorico telesa, višino glasu, poudarke in način govora, skozi komuniciranje z zborom.
Ko ste v okviru graške univerze delali z ranljivimi skupinami, v projektu Superar z otroki iz socialno šibkih družin in v meet4music z migranti in ljudmi s posebnimi potrebami, ste morali biti pri teh stvareh verjetno še bolj pazljivi?
Ena od taktik pri teh skupinah je nedvomno ta, da se morajo pevci oziroma sodelujoči najprej zabavati, preden sploh ugotovijo, da že pojejo. Glas je intimna stvar, zato je lahko hitro problematično, če moraš pred nekom nekaj povedati ali zapeti. Ustvarila sem atmosfero, v kateri ljudje pozabijo, da pojejo pred drugimi, da se s tem razgaljajo, in so fiksirani na nekaj drugega – najsi bo na gibe, name ali na samo glasbo.
Ste naklonjeni scenskim elementom
v zborovski glasbi?
Nisem pretirano za, pa tudi ne izrazito proti. Kakšen scenski element lahko določeno skladbo neverjetno obogati, jo sporočilno poudari, če je seveda uporabljen v pravem trenutku, včasih pa je lahko to tudi zelo moteče. Če je vzrok scene in giba le ta, da pevci pač ne stojijo pri miru, potem se temu raje odpovem. Pomemben faktor so predvsem tematike, ki prenesejo ali celo kar kličejo po scenskih elementih, pa tudi, kako je zasnovan program. Sicer pa so kakovostne skladbe že same po sebi velikokrat zvočno, harmonsko in ritmično dovolj zanimive, dinamične, tako da je dovolj, če jih pevci samo odpojejo. Pravilno odmerjanje scenskih elementov je ključno.
