Koncerti klasične glasbe se vse bolj gibljejo na tanki niti, ki loči vrhunsko umetniško delovanje in vsebinsko izpraznjen elitistični pogon. Povsem v to dvojnost je bil ujet prvi koncert za zlati abonma, na katerem so nastopili Dunajski simfoniki. Najprej je bil že program ujet v tipično zaporedje uvertura – koncert – simfonija, pri čemer se je kot krona koncerta znašel emblem zahodnoevropske klasične glasbe, Beethovnova Peta simfonija, malenkostno pa je sicer utečene programske sheme najedala izbira Brittnovega violinskega koncerta, torej delo skladatelja, ki ga učbeniki glasbe 20. stoletja radi spregledajo, saj je v času radikalnega modernizma ostajal zavezan bolj tradicionalni izraznosti, a za gladko namazani pogon klasičnih koncertov se zdi že nekam obstranski.
Koncert je vodil nizozemski dirigent Jaap van Zweden, trenutno šef dirigent Newyorških filharmonikov. Njegovo odličnost je bilo mogoče spoznati v izjemni manualni tehniki, tudi v podijski strasti, nekoliko manj pa v končnih zvočnih rezultatih. Še posebej izvedba Wagnerjevega Preludija k Mojstrom pevcem nürnberškim je bila v tem pogledu simptomatična. Seveda je orkestrova zvočnost baržunasta, v celoti zglajena, v tutti zvoku celo opojna, kljub glasbenostavčni gostoti vedno tudi prosojna, gibka in mehkobna. A ob takšni zvočni in tudi tehnični perfekciji – posamezni odseki so domišljeni inštrumentalno sila neidiomatsko, tudi potopljeni v gost kontrapunkt – je vendarle umanjkal jasen pregled na celoto, izrazitejši dinamični razpon, menjavanje karakterjev. Lahko smo občudovali, s kakšno lahkotnostjo igra orkester Wagnerja, a hkrati se je zdel takšen Wagner tudi vse preveč mimobežen.
Iz koncerta je tako že zaradi svoje programske izbire, bolje redkosti, izstopil Brittnov Violinski koncert. Violinistka Simone Lamsma me ni prepričala s kakšnim izrazito lepim tonom, vendar je znala v Brittnovem koncertu tonsko rezkost izkoristiti svojemu interpretacijskemu pogledu in skladateljevi ideji v prid. Tako je bila izrazito ritmično odrezava v osrednjem, skorajda simfoničnem motivu prvega stavka, nadaljevala je z neprekinjeno ritmično motoriko srednjega stavka in nato v Passacaglii prestopila v močno izraznost, zaradi česar je končna kantilena zvenela toliko bolj presunljivo. Pomembnem podpornik solistki je bil tokrat tudi orkester, ki pri Brittnu ni zgolj umaknjeni spremljevalec, temveč tvorni del sogovora. Simone Lamsma, van Zweden in Dunajski simfoniki so nas z Brittnom peljali na razgibano potovanje, na katerem ni manjkalo ne virtuoznosti, ne divje razboritosti in niti ne ponotranjene izraznosti.
Na dobro utečene tire smo se vrnili z izvedbo Beethovnove Pete simfonije. Van Zweden se očitno ni ukvarjal veliko s historično izvajalsko prakso, tudi ne s precej logičnim spoznanjem, da Beethovna ni smiselno igrati z enako bogato zasedbo godal kot Wagnerja, zdelo se je, da se mu zdi glavna naloga poživljati orkestrsko igro in glasbeni tok ter ga tu in tam posejati s kakšnim kozmetičnim popravkom. Seveda, Beethovnova glasba je velika, Dunajski simfoniki izjemen orkester, van Zweden več kot zanesljiv krmar, kapitan z zvrhano mero strasti, le da njegov kurz ne išče novih poti. Slišali smo Beethovna, ki je iz stavka v stavek rasel, a ni v ničemer prestopil meja pričakovanega in utečenega. V izvajalskem pogledu je bil izjemen, tako rekoč »b. p.«, ampak kar se bere kot odlika, je lahko za koga, ki redno posluša glasbo, jo strastno čuti, od nje pričakuje popolno predanost in zadovoljitev, emocionalno in miselno vpletenost, tudi premalo. Sam si nisem znal razložiti, kako in kdaj se je zgodilo, da se je Beethoven po 200 letih iz revolucijskega konteksta (v Peti simfoniji ni mogoče preslišati odmevov postrevolucijske glasbe Pariza) znašel v izrazito poravnanem, nekoliko elitističnem (no, ta beseda je zadnje dni grdo zlorabljena) okolju.
