Steve Klink je ameriški skladatelj in jazzovski pianist, poznan je po svojem funki klavirskem slogu, je pa tudi izvrsten skladatelj in aranžer, ki zna ustvariti osupljivo mešanico jazza, gospela, swinga, bluesa in ljudske glasbe. Slovenski ljubitelji jazza ga seveda dobro poznajo, saj veliko nastopata s soprogo jazzovsko pevko Mio Žnidarič, zadnjo tudi piše glasbo.
Poslušajo ga po Evropi in na Japonskem
Zelo zvest je tudi svojemu »nemškemu triu«, s katerim so skupaj že več kot dvajset let. Po študiju kompozicije in jazzovskega klavirja na šoli New England Conservatory v Bostonu je dlje časa živel v nemškem Kölnu, kjer je spoznal tudi oba člana tria, Marcusa Riecka na bobnih in Volkerja Heinza na kontrabasu. Skupaj muzicirajo že več kot dvajset let, sproducirali so štiri albume in po Evropi odigrali na stotine koncertov. Zadnji od albumov Trilogy in Blue je še čisto svež in je izšel digitalno pri Sonyjevi založbi The Orchard, v Nemčiji in Evropi pa pri založbi DMG – in že žanje uspehe. »Imeli smo neverjetno srečo z založbo, to je že naš tretji album pri njih; mojo glasbo so tudi po njihovi zaslugi potem predvajali na nacionalnih radijskih postajah po Evropi, predvsem v Nemčiji, Švici in Sloveniji, popularna je tudi na Japonskem,« pravi zdaj Steve Klink.
Album bodo za začetek predstavili na turneji šestih koncertov po Sloveniji. Prvi bo v nedeljo v ljubljanski Cukrarni v okviru cikla Jazz Stars All Stars, kjer bo z njimi kot gostja tudi Mia Žnidarič, dva dni pozneje nastopijo v živo v Studiu 13 Radia Slovenija, 24. oktobra v živo v studiu RTV Koper, 26. oktobra v Blunout v Domžalah, naslednji dan v KD Nova Gorica ponovno z Mio Žnidarič, nato pa še 28. oktobra v Studiu 44 v Krškem.
H koreninam jazza
Zadnji album »trilogija« je poimenovan po večji »kompoziciji« v treh delih, pojasnjuje Klink; prvi del so mišljeni bobni, drugi del bas in tretji gospel. Tematski material vsakega dela se dopolnjuje in prepleta z ostalimi deli v »klasični« nekaj, kar se v jazzu ne počne pogosto. »Tudi dobro znana Gershwinova Rhapsody in Blue je bila deležna kritik zaradi površinskega združevanja različnih tem, kar je izpadlo kot nekakšen potpuri, mešanica. Vsekakor pa je to dolga skladba, kjer pa teme med seboj ne delujejo tako, kot to najdemo v večjih delih klasične glasbe, na primer Mozartovih ali Beethovnovih delih z uporabo »sonatne« oblike; temveč se ta tematska raznolikost bluesa, gospela in jazza preplete bolj organsko in temeljno. Najpomembneje pa je, da se dobro sliši!«
Skladateljsko se na neki način vrača v preteklost, h koreninam jazza, v tej poplavi mešanja glasbenih in umetniških stilov spet išče »čisti jazzovski zvok«. »Verjamem v jazz stile iz preteklosti, zlasti iz obdobja hard bopa, ki bi po mojem mnenju trajalo veliko dlje, če ga v 70. letih ne bi komercialno zatrla »fusion« glasba. V veliki afroameriški glasbeni renesansi, ki je trajala med 1900 in 1970, je en slog nenehno nadomeščal drugega – tudi iz komercialnih razlogov. Na primer takoj ko se je glasba swing ere začela prodajati in postala priljubljena, so skoraj vsi drugi jazzovski stili izgubili komercialno vrednost. Obdobje hard bopa pa je po mojem mnenju še vedno imelo in ima v sebi veliko umetniškega potenciala. Toliko je odličnih skupin iz tistega časa, ki so morale nehati, ker je njihova komercialna prodajna moč izgubila vso svojo vrednost, na primer Ahmad Jamal Trio. Sem tudi velik oboževalec tekstopiscev iz 70. let, kot sta Joni Mitchell in Tomaž Pengov. Tako da iščem »čisti zvok«, ki prihaja iz Blue Note jazz/soul zvoka trdega bopa, pa tudi folk in blues klavirja, ki prihajata iz moje domače zvezne države Iowa na ameriškem srednjem zahodu ter njenih kantavtorjev.« x
