V okviru aktualne turneje, na katero so se The Rolling Stones prvič odpravili brez pokojnega bobnarja Charlieja Wattsa (tega je brez zvočno opazne razlike nadomestil Steve Jordan), so se britanske rokerske legende prejšnji petek ustavile na Dunaju. Relativna bližina stadiona Ernsta Happela je na koncert privabila tudi številne slovenske obiskovalce; nekateri so se na pot odpravili v lastni režiji, na stotine pa se jih je odločilo za organiziran prevoz z vključeno vstopnico. Na mariborskem avtocestnem postajališču je tako iz kolone avtobusov ob krajšem postanku izstopila množica slovenskih privržencev te skupine – med skoraj obvezno opremo so bile koncertne majice s prejšnjih turnej. 62-letna oboževalka iz Ljubljane nam pove, da je Stonese v živo prvič poslušala leta 1998 in doda, da se koncerta zelo veseli.
Oboževalci vseh generacij
Glasba Stonesov je zakoreninjena v bluesu in zgodnjem rokenrolu; svojemu specifičnemu zvoku so ostali zvesti vse do danes in si tako prislužili skoraj kultni status med oboževalci po vsem svetu. Dunajskega koncerta so se zato udeležili pripadniki prav vseh generacij – od sivolasih navdušencev, ki skupino poslušajo že desetletja ter ponosno poskakujejo ob ritmih rokenrola, do tistih najmlajših, ki so se z živo glasbo na velikem odru morda srečali čisto prvič. Iz povsem zapolnjenega parterja ter s tribun so se že kakšno uro pred začetkom slišali žvižgi in vzkliki, ko pa je zasedba ob svetlobnih ter dimnih učinkih rdečih in oranžnih barv naposled prispela na oder, je zbrana množica s kričanjem, skakanjem ter prepevanjem bučno izkazala svojo podporo. Na Stonesih se energija pač ne gradi postopoma in tako eksplozivno, kot so vstopili, so koncert tudi zaključili.
Karizmatični pevec Mick Jagger je med oboževalci še vedno sposoben ustvarjati evforijo – s poskočnimi koraki se je kljub svojim 79 letom skoraj med vsako pesmijo sprehodil po celotni dolžini odra, občinstvo pa mu je kot vselej jedlo iz roke in mu energijo vračalo, čeprav je bilo ozvočenje nekoliko slabše, kot bi na takšnem koncertu pričakovali. Jagger je prisotne najprej nagovoril v nemščini, sledil je še pozdrav v angleščini, med drugim pa je povedal tudi, da se na Dunaj vedno vrača z veseljem, saj sta mu zelo pri srcu dunajski zrezek in jabolčni zavitek. Oboževalci si bodo nedvomno zapomnili trenutek, ko je pokleknil na sredini mosta in povabil množico, da naslednjo pesem zapoje z njim.
Leta (še vedno) niso ovira
Če za Micka leta niso ovira, se ta vsekakor malo bolj poznajo Keithu Richardsu in Ronnieju Woodu. Oba glasbenika sta za premikanje po odru potrebovala malce več časa, saj sta večino energije vložila v igranje. Richards je ob tem s svojim prijetno hripavim ter na trenutke rahlo razglašenim vokalom zapel še dve pesmi; ko ga je občinstvo ob tem pozdravilo z navdušenim rjovenjem, je dajal vtis, kot da po vsem tem času še vedno ne more docela verjeti, da doživlja takšno podporo.
Na koncertu smo slišali nekaj novejših skladb, kot je na primer Living in a Ghost Town, sicer uspešnica turneje No Filter, ravno tako pa ni seveda manjkalo večnih adutov, kakršen je balada Wild Horses, med katero so se kot tisoč drobnih zvezd zasvetile luči prenosnih telefonov; nekateri, bolj zvesti izročilu, so na tribunah uporabili vžigalnike. Izvedba nesmrtne klasike Sympathy for the Devil je bila brez dvoma ena boljših v zadnjih letih, prvič pa so Stonesi v živo nastopili tudi s pesmijo Out of Time, ki so jo predvsem starejši oboževalci sprejeli z veliko naklonjenostjo. Koncert so zaključili z ikonično (I Can't Get No) Satisfaction, uspešnico iz leta 1965, s katero so prvič osvojili vrh glasbenih lestvic v ZDA – in med katero je v petek razpoloženje doseglo vrhunec. Po videnem in slišanem lahko vsekakor upamo, da Stonesi niso zadnjič na odru, in z veseljem verjamemo Richardsu, ki je med koncertom zatrdil: »Vrnili se bomo!«
