Slutiti je bilo celo tako prožno telo, da mi je bilo na koncu celo malo žal, da je pred njim kot glavni usmerjevalec stal dirigent Thomas Sondergård. Vsekakor gre za dirigenta, ki obvlada svoj poklic, kar se še najbolj jasno pokaže v zvočni zlitosti orkestra, prav tako sposobnosti prefinjenega barvnega niansiranja, tudi skladnosti. Hkrati gre za osebnost, za katero se zdi, da do glasbe vedno ohranja trezen, distanciran odnos. Sondergårda glasba ne posrka vase, temveč jo on venomer gibko nadzoruje z distance, ki mu omogoča nadzor in oblikovanje. Seveda empatično zlivanje z glasbo in »norenje« za dirigentskim pultom še ne moreta biti zagotovilo za izjemno prežarjeno interpretacijo, pa vendar se mi tokratno postavljanje glasbe v nekakšno razgledno vitrino ni zdelo do konca uspešno. Tako je bilo že z uvodnimi Brittnovimi Morskimi medigrami iz opere Peter Grimes. Vse štiri morske skice so bile glasbeno izčiščene, čutiti je bilo dirigentovo voljo, orkestrovo odzivanje, logiko razvijanja glasbene tvarine, a nobena od podob ni presegla osnovne pitoresknosti, povezane z valovanjem, plimo in oseko, viharjem, z luno obsijano gladino. Toda seveda so te naravne podobe že v operi zgolj metafora za razborito notranje življenje osrednjega protagonista in ta podaljšek iz pitoresknega v emocionalno, iz tehničnega v bolj »človeško« sem pogrešal ves čas.
Avstrija
Komisija ugotovila: Racija na Peršmanovi domačiji je bila nezakonita
