Skladateljica, vokalistka in inštrumentalistka Veronika Kumar je svojo glasbeno pot začela za klavirjem, nadaljevala s študijem jazz petja na ljubljanskem glasbenem konservatoriju in nato odšla na študij na konservatorij v Amsterdam, kjer se je izpopolnjevala tudi v harmoniji, ritmu in kompoziciji. Podiplomsko se je ukvarjala z živo elektronsko glasbo. Je dobitnica nagrade Jazzon za najboljšo skladbo leta 2022 z naslovom I'll Wait, leto prej je za skladbo Solzam prejela nagrado za najboljšega mladega izvajalca/avtorja ter nagrado za najboljšo interpretacijo na Popevki 2021. Sodelovala je tudi na Jazz festivalu Ljubljana 2019, Jazz festivalu Velenje 2020, lani pa kot spremljevalna vokalistka na evropski turneji z Etuk Ubong and Etuk's philosophy. V zadnjem obdobju se posveča predvsem pisanju avtorske glasbe.

Jutri ob 19.30 v Klubu CD se bo s solističnim recitalom Vsa predstavila na celodnevnem 9. festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice. Cankarjev dom je ta festival namenil mlajšim slovenskim jazzistom in raziskovalcem zvoka, da lahko predstavijo svoje nove projekte, in Veronika Kumar bo to storila s svežo avtorsko glasbo, ki jo bo izvajala sama.

Vaša glasba in poezija sta zelo lirični, poslušalce odpeljete v zanimive zvočne pokrajine, ki pa zahtevajo zelo pozorno poslušanje.

Delam zelo veliko različnih stvari. Veliko glasbe spišem, imam pa nekakšno blokado, kako jo deliti z ljudmi. Enako je z nastopanjem, in ko pride do prezentacije, me kar stisne pri srcu. Ko bi lahko to, kar napišem, samo predala naprej, bi bilo super. Hkrati pa skladatelj vedno piše iz sebe, subjektivno, zelo težko si predstavljam, da bi lahko nekdo kar zavzel moje čustvo in ga avtohtono predal naprej.

Vsakič, ko grem na oder, imam občutek, da grem tja prvič, da počnem nekaj novega. Nikoli ne pridem z istim programom, vedno se nekaj spreminja. In ko vadim določen program, se v bistvu že nekoliko dolgočasim. Rada bi ga dala naprej in šla novo pot.

Skladatelji potem gredo v neke kompromise, skladajo tudi po naročilu. Kako je s tem pri vas?

Glasba, ki so jo ustvarim, mi toliko pomeni, da nikoli ne bi ustvarjala za komercialne namene. To bi uničilo lepoto, ki jo čutim do umetnosti, sem malce rigidna v tem svojem pogledu. Glasba je ustvarjalnost, je obrt in je predvsem raziskovanje.

Kaj vas potegne v raziskovanje?

Za navdih ne poslušam druge glasbe, imam že dosti svojih melodij v glavi. Me pa zanimajo različne stvari, knjige, iz katerih črpam zanimive misli, znanstvena spoznanja, slike, kakršna koli umetnost, ki v meni vzbudi določen občutek, ki ga je sicer zelo težko ubesediti. Vedno znova pa me zanimajo neke nove stvari, recimo trenutno sem v raziskovalni fazi, kaj vse lahko v svoji glasbi pridobim z dodajanjem elektronike.

Pri tem suvereno poprimete tudi za trobento ali sedete za bobnarski set. Na kakšen način vas zanimajo vsi ti inštrumenti?

Šest let sem igrala klavir, nakar se mi je zameril in sem se preusmerila v petje. Ampak odkar sem šla študirat, ga ves čas igram. Preostale inštrumente, denimo trobento, pa seveda ne igram tako dobro, da bi se oklicala za trobentačico, pravzaprav nimam pojma o tehniki. Ta me pravzaprav sploh ne zanima, saj lahko oropa spontanosti. Včasih se mi zdi, da hočem preveč, da se preveč utapljam v vse stvari, ampak ne znam drugače. Recimo zdi se mi zanimiv neki inštrument in ga primem v roko, brez predsodkov. Pri glasbenikih se mi zdi tako ali tako najpomembnejša stvar, da si razvijamo uho: da slišimo vse, kar je v glasbi in inštrumentu, vse postope in melodije. In ko imaš neki inštrument v rokah in igraš po ušesu, intuitivno razbiraš poltone in tone. Tako gre moje raziskovanje zvoka. Pri vsem pa je treba biti nežen; tudi ko poješ, je treba z zrakom razpolagati ravno prav, da glasilke zavibrirajo s tisto zlato, čutno sredino.

Tudi vaš vokal zveni kot inštrument.

Ja, res je, to sem tudi sama opazila, da se je pojavila ta čutnost v mojem vokalu. Enako je pri klavirju, kot bi se neke nevidne niti energije prelile iz konic mojih prstov v tipke. Če si senzibilen za ljudi in impulze iz okolja, vidiš, da je svet včasih krut, in da je umetnost ta, skozi katero lahko vsaj nekoliko sprostiš to, kar je treba sprostiti. Zato tudi glinarim, ker tudi sprošča, poleg glasbe pa me zanimajo še druge reči, recimo kitajska medicina, polja bioenergije. Vse me zanima, kar dela svet takšen, kot je.

Si zapišete svoje kompozicije?

V glavnem jih ne zapišem. Imam jih v spominu, in potem brskam po njem, ali pa se posnamem in hranim posnetke. Nimam rada not, čeprav včasih morajo biti, da predam informacijo drugim. V mojem prvem bendu K: smo v glavnem igrali mojo glasbo, vseeno pa smo bili nekakšen kolektiv. In zato to ni bila povsem moja glasba, kajti vsak glasbenik je prinesel v projekt sebe in dodal nekaj zraven. Bili so specifični ljudje in zato je bila tudi muzika takšna, kot je bila. Tudi zdaj rada gledam na glasbo na ta način. Ampak najprej bi bila rada samozadostna. In če nekoga povabim v projekt, je to zaradi njegove prezence, ne zato, ker je pianist ali bobnar.

Je danes sploh še pomembno, da ima glasbenik neki svoj bend, v katerem igra točno določen sestav?

Dosti ljudi misli, da je to pomembno, pa v bistvu sploh ni; struktura v jazzu je zelo prisotna in večkrat si ljudje dajo s tem opravka, ali je nekaj še znotraj strukture ali ne. To vidim kot neki analitičen pristop, ki ne odpira pogleda. Če sama ne čutim, da bi rabila še nekaj nekje razvijati, pač ne razvijam. To je, kar dam naprej. Pravzaprav mi je vseeno, če forma ni pričakovana, ne pri pisanju glasbe ne pri neki zasedbi.

Kaj ne že tudi sicer jazzovsko pleme kreativcev funkcionira tako?

Da, ampak sama se z jazzom že toliko časa spogledujem, in kolikor je sicer fajn, se mi zdi, da sem kar malce padla ven. Sploh ker je jazz, ki ga poznamo danes, postal neki kult, zvrst, zame že kot neka klasična glasba, v katero ljudje verjamejo. Glasbeniki se naučijo jazzovskega jezika, obstoječih komadov, in te vzorce reproducirajo. Izvorno pa jazz izhaja iz komunikacije med glasbeniki, ki iščejo in ustvarjajo nove načine izražanja, vedno so iz mainstreama iskali nove poti. Mislim, da so v jazzu danes pravzaprav tisti ljudje, ki se spogledujejo z elektroniko, mešajo različne umetnosti, žanre, glasbo spajajo z znanostjo, ter pri tem iščejo nove načine komunikacije.

Kam bi radi prispeli vi?

Delajte umetnost, ampak ta umetnost ni za nikogar. Ta stavek sem nekje slišala in se me je dotaknil. Gre za raziskovanje duše, ni treba, da je cilj neki produkt. Sama pri sebi ugotavljam, da ko nekaj napišem, je to bolj inteligentno od mene, me prehiteva, kot da bi umetnost že vnaprej vedela, kam mora pripotovati. Je kot duša, ki ima prosto pot in se izliva na papir, mi pa smo bolj nevedni. To, kar delam, me vedno nekaj nauči. Včasih sem težila za strukturo, logičnostjo, zdaj pa se ustavim, ozrem vase in se vprašam, no, kaj me boš naučila?

Menite, da prihaja skozi vas kaj od zgoraj ali od kje drugje?

Morda sem res kot neki medij, ampak ne vem, če to prihaja od zgoraj. Težko na to sploh odgovorim, vem pa, da je nekaj v meni, ki bolje ve od mene. Ta moja zavest, racionalni razum dobi v nekih trenutkih prosto pot. Ne vem točno, kaj delam, samo čutim, da mora ta ustvarjalnost nekako iz mene.

Je bila Popevka vaš še najbolj komercialen projekt?

Da. Čisto iskreno, na Popevko sem šla enkrat in sem ugotovila, da tak format šov biznisa in nastopanja ni zame. Nerada sem pred ljudmi, ki te gledajo v smislu »nastopaj in pokaži, kaj znaš«, tako nenaravno se mi zdi to. V kakšnih afriških kulturah skupaj delajo glasbo, je kolektivna stvar, nihče ni tam, ki bi samo gledal. Pri nas pa je obveljala kultura nastopanja, ki nam izvajalcem povzroča neprijetne, anksiozne občutke, tremo, smo kot nastopaški klovni.

Ampak danes se iščejo novi prostori in načini izvajanja in komunikacije s poslušalci?

Se iščejo, upam, da najdem tudi zase primeren format. Glasba je moja, gre za moja notranja raziskovanja in lahko se mi kdo tudi pridruži in je skupaj z mano v tem, ne pa da samo gleda. Tudi najin intervju je pogovor, ni moj monolog.

Čemu pa čedalje več solo projektov?

Zaradi raziskovanja sebe. Čedalje bolj se usmerjam v solo, v takem načinu dela dejansko čutim vso svobodo. Ponosna sem recimo na določene efekte, ki sem jih naredila sama, recimo združila sem zvok kitare in ptičev. V tem ozračju trenutno raziskujem. Za svojo magistrsko nalogo sem naredila inštalacijo iz glinenih bobnov, vanje sem postavila mikrofone in začela ustvarjati glasbo tako, da sem zapela isti ton, kot ga je imel boben. Zanimivo pri tem je bilo, da je ob mojem glasu začel močno rezonirati, moj glas pa je tudi postal glasnejši, dobil je zelo specifično zvočnost. Ljudje smo mehka, pretočna bitja, nismo iz trdne snovi, kot je boben, kar pomeni, da se lažje prilagajamo, torej tudi na frekvence drugih stvari in ljudi.