Princip valovanja kot neskončna sila narekuje tudi same pesmi, namreč to je poezija, ki se ji uspeva v sestavljanju podirati oziroma v podiranju sestavljati, poezija, ki s tematizacijo ustvarjalnega postopka, tj. jezika kot strukture, snuje intimno izpoved in vzdržuje bivanjsko-ustvarjalno celoto: »in že hoče iz / stavka pa ne gre ker se spomne da hoče bit zapisano v / to pesem ampak ne ve več kaj se spomne se samo stanja / pod drevesom in gledanja gor med liste /…/«. Podobno kot v prejšnji zbirki se torej tudi tukaj domala neločljivo prelijeta premislek o besednem snovanju, o pesmi kot samostojni entiteti na eni strani ter izkušnja bivanja na drugi.
Pesmi so, izhajajoč iz apriornega zasledovanja forme, kompaktno fragmentarne in razmeroma abstraktne, opisov zunanje dogajalnosti je malo, a vendar naslikajo živo čutenje, doživljanje tu in zdaj. Lok se pne od žalosti, strahu in tesnobe, ki jih sproža (misel na) smrt, minljivost, starost, odsotnost, do radosti, zaupanja v življenje in ljubezen, ne le ob misli na bližnje, temveč predvsem ob misli na neskončno pesem. Ta v zbirki nastopa kot vseobsegajoča neoprijemljiva nedoločnost, a tudi kot nenehna spremljevalka, partnerica, sogovornica v dobrem in slabem, poosebljena na mnogih mestih: »ampak ne vem kje je tisto kjer sva se enkrat ustavili si / gledali v oči nekam v notranjost in nisem niti sanjala / kako globoko vate se lahko strmi nekako brez konca«.
Eno pomembnejših prevpraševanj se tako dogaja prav na ravni razmerja med lirskim subjektom in pesmijo/poezijo samo. Kdo dejansko izreka/piše, govorka pesem ali pesem govorko? Njun odnos – že sam po sebi metafora posameznikovega odnosa do življenja – je izpostavljen kot osrednji (ustvarjalni/bivanjski) problem, a kakor da je mimogrede razrešen v preprostem sprejemanju nerešljivega. Lirski subjekt se tako v (toku) pesmi razpušča (vzpostavlja), a velja tudi obratno, pesem ponikne (vznikne) v lirskem subjektu. Tako nastaja neka nova, v brezmejnosti mila (metafizična) resničnost, vendar ne ločena od teže in bremen vsakdana, telesa: »da se lahko usedem vate da sem čisto / na dnu da lahko gledam gor in je rahlo valovanje na / površju in lom svetlobe ki premakne roko zadrži dih / zleze ven in sliš tudum tudum v ušesih ki je / zares bitje tega srca tule in ni pritisk v ušesu uho kot / morsko uho odblesk mavrice ko pride svetloba do dna / in školjko zasukaš ob pravem momentu da nastane / pojav ki ga pričakuješ v pesmi /…/«.
V drevo je na prvi pogled med različnimi plastmi realnosti razlivajoča se, naključno razraščajoča se zbirka, a v njenem koritu ali koreninah leži temeljni premislek o tem, kaj s poezijo ali njenim pisanjem sploh počnemo, kam želimo. Kakšen dialog vzpostavlja? S kom? In zakaj? Kako (im)potentna je v razmerju do življenja, smrti same? V njej ne manjka najrazličnejših referenc, navezav denimo na Sveto pismo, (zabrisanih) teoretskih izhodišč. Protislovje, ki ga odkrivamo skupaj z govorko-pesmijo, je v resnici vitalistična prepustitev raziskovanju, odkrivanju oblik, tudi ali pa predvsem skozi napor biti in pisati. Ustvarjalni preboji so redke ptice, a zdi se, da je V drevo priletela kar cela jata.
