»Ta razstava je močna želja po tem, da bi se ta prostor znal poslušati in slišati,« je, še med delovno vnemo zadnjih priprav, dejala zgodovinarka dr. Kaja Širok, kustosinja razstave, ki sodi med najbolj pričakovan trajni odtis Evropske prestolnice kulture na meji med obema Goricama. Kaja Širok je otrok zgodb na meji, z njimi je odraščala, hkrati se zadnjih dvajset let z njimi ukvarja kot zgodovinarka. Tudi zato je na stalni razstavi zgodbam dala prednost pred predmeti in govorjeni besedi pred arhivskimi dokumenti. Razstava je od jutri na ogled za širšo javnost, vsak dan bo na voljo več vodenj, do 5. decembra bodo vodenja in obisk brezplačni.
Razstava ne išče skupnih poti
Kustosinja je pri pripravi razstave sodelovala s številnimi muzeji, kulturnimi ustanovami in Univerzo v Novi Gorici, najtesneje pa z zgodovinarjema Markom Klavoro in Alessandrom Cattunarjem ter avtorico dokumentarnih filmov Anjo Medved. Posvetili so jo osebnim in kolektivnim zgodbam ljudi na meji in poskušali z njimi obogatiti razumevanje tega območja z različnih zornih kotov ljudi, ki nimajo vedno skupnega jezika, so pa pogosto za domačo mizo jedli iste jedi. »Bistvo razstave je dvojnost. Ne poskušamo iskati skupnih poti, ampak jasno nakažemo, kje so vozli tako kolektivnega poimenovanja časa kot naših osebnih trpljenj,« poudari kustosinja na prvi točki, kjer se lahko obiskovalec na razstavnem križišču odloči, po kateri poti istega dogodka bo šel – po tisti, ki opisuje čudež, ali po tisti, ki predstavi zlom pri Kobaridu. Na drugem križišču se lahko odloči, ali bo sledil zgodbam, nastalim na jugoslovanski, ali tistim na italijanski strani meje. Lahko se prime za zeleno ograjo, ki je mesti delila in omogočala različne perspektive, lahko spoznava zgodbe prišlekov, ki so gradili in naseljevali Novo Gorico, sreča bombe, ki so jih našli na območju železniške postaje, prisluhne zgodbam aleksandrink, odpira omare fašizma. »Ne iščemo bližnjic in skrivanja, ampak jasno pokažemo vozle trpljenja italijanske in slovenske skupnosti, fašizem in fojbe,« je pojasnila Kaja Širok. Obiskovalec dobi vpogled v vse zgodovinske pore obeh Goric. V leta multikulturalizma, krvava leta prve svetovne vojne, leta, ko je gorel Narodni dom, leta, ko se je spraševalo, komu naj prostor pripada, in leta nastajanja Nove Gorice. Razstava je tako ena najbolj demokratičnih doslej in skozi multidisciplinaren pristop presega ustaljene zgodovinske pripovedi in nacionalne okvire.
Demokratična razstava
Pripoved se izteče 8. februarja 2025 – na dan, ko sta mesti postali skupna evropska prestolnica kulture. »Na dan, ko smo vsi začutili to skupnost in se zavedeli, da smo vsi, ne glede na to, s katere strani meje smo, skupaj lahko boljši,« je poudarila sogovornica. Razstavo zaključi glas mladih, ki te meje ne doživljajo več tako kot njihovi starši in še manj kot stari starši, zadnjo piko ji da zgodovinar Branko Marušič, človek, ki se je vse življenje z mejo ukvarjal in z njo živel.
Razstava ne želi biti dokončna in zaključena celota. Tik pred koncem je ob steni več kot sto metrov praznih polic, ki čakajo obiskovalce, da nanje položijo svoje razumevanje meje in predmete, ki jih vežejo nanjo. »Ustvarjati želimo demokratične in odprte ustanove, kjer imajo tudi drugi možnost, da povedo svoje zgodbe,« pravi kustosinja. Prva bosta jutri zvečer svoje predmete na polico položila scenaristka in režiserka več filmov o meji Nadja Velušček in italijanski publicist, avtor vodnika po obeh Goricah, Andrea Bellavite.
Razstavo naj bi po prvih načrtih odprli že spomladi, a je zaradi zapletov z javnimi razpisi za gradbena in obrtniška dela luč ugledala šele tik pred zdajci, pred skorajšnjim zaključkom Evropske prestolnice kulture.
