V dveh škatlah, ki ju po Hansovem pogrebu dostavijo Katharini, so zajeti ostanki turbulentnega razmerja, ki je v Nemški demokratični republiki z vso silo izbruhnilo 11. julija 1986 ter potem dolgo in počasi razpadalo skupaj z državo. Erpenbeck anatomijo (pravzaprav kar vivisekcijo) neke intime projicira na širši zgodovinski čas, pri čemer odnos med Hansom in Katharino dobiva vse bolj simbolne konture. Te se začnejo že z očitno razliko med njima: ločuje ju štiriintrideset let, tako da Hans pripada preteklosti, Katharina prihodnosti. Ta navidez banalna distinkcija pa je spet odraz časa, v katerem je na eni strani pozicije moči ohranjala generacija, ki je na lastni koži izkusila vojno, v njej sodelovala ali morda, tako kot Hans, po sili razmer pristala v partijskem ideološkem podmladku Hitlerjugend, medtem ko se je druga, prihajajoča generacija, od vojne distancirala in hrepenela po nečem, kar je bilo veliko bolj neoprijemljivo od preproste obljube »zahodne svobode«, do katere je Katharina v romanu prej ko ne ambivalentna. Na kratkem obisku babice v Kölnu je obljubljena svoboda prikazana predvsem kot svoboda trgovanja (in torej kapitala), kjer se jutranje visoke cene čez dan počasi nižajo in kjer je mogoče kupiti dobesedno vse, tudi (ali predvsem) užitek v seks shopu. Erpenbeck kritiko v zaključku še zaostri: »Vidi, kako v trgovinah na Zahodu za prav vsako mogočo potrebo obstaja produkt, svoboda konzuma se ji zdi kot gumijasta stena, ki ljudi ločuje od hrepenenj, ki presegajo njihove osebne potrebe. Je mogoče, da bo tudi sama kmalu samo stranka?« V tem, da se Katharinino osvobajanje od Hansa začne ravno s prodorom kapitalizma, je nemalo ironije.
Erpenbeck se izogne idealizacijam ter klišejskim geopolitičnim delitvam na »svobodni Zahod« in »zatirani Vzhod«, dinamika raznih zgodovinskih, družbenih, političnih itd. silnic ostaja podrejena odnosu med Hansom in Katharino, zato pa se v klišeje ujame njuna ljubezenska zgodba, ki predvidljivo niha med Pigmalionom in Gradivo. Da bo tako kot država tudi njuna ljubezen obsojena na propad, ni samo retrospektivno zgodovinsko dejstvo; indici so povsod, najočitneje pa pride do izraza že na začetku, ko se prvič ljubita, zraven pa poslušata Mozartov Rekviem. In spet, tudi v simbolnem smislu: propad se začne v trenutku, ko se Katharina »izneveri« oziroma upre idealističnemu, irealnemu kalupu, po katerem jo je hotel oblikovati Hans, ki jo nato zaradi tega dolgo in vztrajno muči, kot bi šlo za nekakšno zgodovinsko nepopustljivost – seveda tesno prevezano s strahom – varuhov vsega preteklega do tiste neobvladljive, za nekatere nezamisljive, a tudi neizogibne prihodnosti.
Je ugodni trenutek, ki ga predstavlja Kairos, res zmeraj že tudi »srečen«, kot se glasi druga interpretacija njegovega imena? Kairos Jenny Erpenbeck je mojstrsko napisan (in preveden) roman, ki ga je mogoče brati na več različnih načinov, kljub predvidljivemu izidu. Ko se intimno tako močno zlije z zgodovino, drugače verjetno niti ne more biti. Ali pač? Determinizem, kot ga v pričujočem romanu ubere Erpenbeck, zna biti včasih vseeno pretesen.
