Po poklicu ste igralka, izdali ste dve pesniški zbirki in prejeli Grumovo nagrado za izvirno dramsko besedilo. Če se sprehodiva po spominu, kdaj se je začela vaša ljubezen do branja in pisanja?
Pravzaprav še preden sem začela brati in pisati. Nikoli nisem hodila v vrtec, ker je zame skrbela babica. Medtem ko sva kuhali ali vrtnarili, mi je prepevala ljudske ali pa cerkvene pesmi. In spomnim se, da mi je besedilo vedno ostajalo v mislih ter da sem o njem veliko razmišljala, sploh če ga nisem razumela. No, zelo kmalu sem si začela izmišljevati svoje pesmice, mami pa jih je – po navodilu – zapisovala, kajti sama takrat še nisem znala pisati. Ko sem pripravljala magistrsko predstavo, sem nekaj teh pesmic iz otroštva celo uglasbila. In te pesmice so moj prvi spomin na pisanje, ustvarjanje besedil. Ko pa sem začela še sama brati, se mi je odprlo toliko svetov, da sem postala nepovratno zaljubljena.
Sklepam torej, da je ta želja po pisanju in branju ostajala z vami tudi v času šolanja. Kaj pa gledališče, kako se je slednje prikradlo v vaše življenje?
Doma smo bili naročeni na cel kup časopisov ter revij in veliko več se je bralo časopisje kot literaturo, knjige. So me pa starši navlekli na knjige, ker mi je oče kupoval otroške knjige in pravljice, ki so izhajale skupaj z zvočnimi kasetami. Kasneje sem začela z ropanjem šolskih knjižnic in tako se je nadaljevalo ... Z gledališčem sem se prvič srečala kot nastopajoča v kulturnem društvu Moje vasi in spomnim se tistega čudovitega občutka po nastopu, ko so ljudje navdušeni in hvaležni, da si z njimi nekaj delil, nekakšen užitek ob gledanju užitka in zgodbe na odru. Pa tudi obratno, prevzelo me je tudi, kadar sem iz publike gledala žive zgodbe na odru. Takrat gledališča še nisem dojemala kot poklic, kaj šele kot službo. To je bila zame igra v najčistejšem pomenu besede. Šele ob koncu srednje šole, ko sem se morala vpisati na fakulteto, sem dojela, da morda pa lahko to igro živim kot poklic in si s tem služim kruh.
Kaj pa pisanje poezije in navsezadnje izid vaše prve pesniške zbirke Rane? Tu pa je verjetno že bilo prisotno nekakšno zavedanje o ustvarjanju?
Poezijo sem pisala ves čas oziroma jo pišem ves čas. Se pa zelo dolgo nisem imela za pesnico niti nisem imela potrebe po izdajanju knjig. Moje pesnjenje, tako kot gledališče, na začetku ni bilo nič več kot igra. Kasneje so me prijatelji in razni naključni poslušalci na dogodkih začeli prepričevati, naj to nekje izdam, in takrat se je začelo zavedanje o ustvarjanju, oblikovanju in spajanju intuicije z analitičnostjo ter razmislek, kaj skozi svoje pisanje sporočam.
Tako prva kot druga zbirka pa nista povsem klasični, predvsem oblikovalsko oziroma vizualno sta zelo posebni. Ob obračanju strani bralcu v roke padejo rdeča gaza, vrvica, papirček in tako dalje. Knjiga je celosten dogodek. Kakšen je bil ta proces?
Z oblikovalko Tajdo Pavletič, ki je bila v času snovanja Ran še zaposlena pri založbi Sanje, pri kateri je knjiga izšla, sva ostali tesni sodelavki tudi pri Žilah, ki sem jih izdala v samozaložbi. Pri prvi knjigi sva na srečo pridobili zaupanje založbe in so najine ideje, ob manjših kompromisih, naletele na posluh, zdaj, pri drugi, pa sva imeli popolno svobodo. Uporabili sva vso svojo iznajdljivost, da sva lahko vse zamisli realizirali znotraj še sprejemljivih finančnih okvirjev. Med drugim sva želeli, da bi bila knjiga kljub svoji posebnosti cenovno dostopna za vse. Proces dela, nabiranja idej in iskanja rešitev, nabiranja znanja, povezovanja z različnimi mojstri, na primer knjigovezom Damjanom Sajovicem, pa je bil čudovit in plastovit!
Zbirki sta zamišljeni kot celota, kot prvi in drugi del. Kaj ju povezuje, kakšne so tematike?
Obe na neki način spremljata odraščanje. Spremljata spreminjajoč se pogled na svet skozi »wuhu« burna dvajseta. Znotraj knjig se pojavlja vse, od ljubezni, seveda, do bolezni in teme dela, staranja, odnosa do družinske celice, poigravanja z resničnostjo in iluzijo, sprejemanja travme; tudi vsega na prvi pogled nekoristnega je veliko, se pravi iger besed, zvočnosti, zajčkov. Ključna razlika med zbirkama je, kolikor to opažam sama, da je prva dosti bolj otroška, mladostniška, »pametna«, druga pa bistveno bolj odrasla in priznava, da o življenju nikoli ne veš vsega. Verjetno je to tudi posledica tega, da je med zbirkama minilo pet let, in v teh petih letih se je marsikaj spremenilo oziroma sem se spremenila sama. Tematike so ponekod stične, drugod pa popolnoma nove. Sestri, sorodni, a hkrati samosvoji.
Ustvarjanje oziroma pisanje je izredno intimno, zelo čustveno dejanje. Ko pesmi izidejo, pa jih nenadoma lahko bere vsak, ki je knjigo kupil. Je to morda strašljiv ali pa neprijeten občutek – zavedanje, da gredo z zbirko pesmi v svet?
Meni osebno ne več, kajti s svojo poezijo sem veliko nastopala že prej in jo s tem delila ter se soočala z odzivi celo v živo. Dejstvo, da poezijo slišijo oziroma berejo drugi, mi je nekaj povsem normalnega, celo pričakovanega. Seveda obstaja ranljivost ali trema, ko daš v svet nekaj, kar si ustvaril, ampak zdaj se že zavedam, da če bi imela kakršne koli zadržke do tega, da nekaj delim, tega ne bi naredila – zakaj bi se silila v to? Poleg tega svoje poezije nikoli ne jemljem kot svojo avtobiografijo, temveč kot skozi umetnost artikulirano razpiranje določenih tem, za katere mislim, da bi lahko bile smiselne tudi za druge. Zdi se mi, da poezija doseže svojo celoto šele z bralcem.
Po svoje na podoben način deluje gledališče, v teku procesa ustvarjanja smo zaprti v neki varen prostor, kjer preizkušamo vse mogoče, tudi osebne materiale, potem to oblikujemo v smiselno celoto in na koncu dodamo še zadnjo sestavino, publiko, ki predstavo šele zares dokonča s tem, kako jo gleda oziroma razume. Razumevanje občinstva se da bolje ali slabše usmerjati oziroma je lahko bolj ali manj odprto. Osebno umetnosti ne jemljem kot nekaj, kar bi bilo samo sebi namen, temveč nekaj, kar terja komunikacijo. Lahko na zelo abstrakten način, važno je, da povzroča odziv. Naj še dodam, da ne pišem poezije zato, da bi razgaljala sebe in svoj svet, nisem pomembna jaz, temveč poskušam skozi poezijo odpreti določene teme in polja novega razmišljanja. To pa lahko vlečem iz lastnih izkušenj ali opazovanja življenj drugih. Resničnost vedno prepletam s fikcijo, konec koncev to res ni nekaj novega – avtofikcija, mislim. Mi je pa pomembno, da so ljudje, ki bi se v kaki podobi v mojem pisanju utegnili prepoznati, o tem obveščeni. In naj pripomnim še, da mi je smešno, če ljudje berejo ali gledajo umetnost kot trač.
Ob izidu druge pesniške zbirke ste pripravili tudi literarno-predstavitvene večere, ki pa so povsem drugačni od tistih, ki smo jih pri nas vajeni. Gre za nekakšen bralno-uprizoritveni performans. Od kod ideja za tako predstavitev?
Res so malo drugačni. Poezija ob glasbi, ob igralskih vložkih, postane nekaj drugačnega. In to je le ena izmed možnosti podajanja poezije. Rada se igram z vsemi oblikami, od preprostega klasičnega branja do cirkusa. (Smeh.) Nočem se omejevati niti v podajanju niti v sprejemanju oziroma poslušanju poezije. Mi je pa marsikdo, ki je prišel na kakšnega od dogodkov Žilažili, potem rekel, da ko zdaj sam doma prebira mojo poezijo, v knjigi sliši ritmiziranje in songe.
Druga pesniška zbirka je izšla v samozaložbi. Zakaj?
Zato, ker sem hotela imeti popolno svobodo. Profita sicer ne bom imela od tega. Mogoče malo, pomembno mi je, da pokrijem vsaj stroške. Zdelo se mi je, da bi lahko bilo ljudem branje v tak užitek, kot je bilo meni pisanje, pa sem tvegala.
Dejali ste, da ste preko teh dveh zbirk odrasli. Kaj je torej vaš naslednji korak v poeziji?
Nič nisem odrasla preko njiju. (Smeh.) To je laž. Oziroma, trditi to bi bila navadna prevzetnost. Sem se pa preko njiju veliko novega naučila in se zaradi njiju srečujem ter povezujem z ljudmi. Naslednji korak v poeziji pa bo verjetno branje jutri zjutraj v postelji, preden vstanem.
