Knjiga 77: Osrečenost v času Luke Dončića, ki je na približno sto straneh pravkar izšla kot posebna izdaja KUD Apokalipsa, je sicer res še ena knjiga o Luki Dončiću, vendar pa ni »samo še ena«, vsaj ne v smislu, da bi šlo za nov, bolj ali manj posrečen življenjepis tega priljubljenega športnika – njen avtor, pisatelj, pesnik in filozof Primož Repar, namreč fenomen Luke Dončića vidi kot zgodbo, »ki presega šport« in ki med drugim govori tudi o tem, kako lahko šport spreminja družbo ter nas same. Pri tem pa izhaja iz osebe, ki s svojim darom, občutljivostjo, predanostjo in iskrenostjo na nek način odstira »prostor resnice«, vzbuja upanje in hkrati osvetljuje položaj sodobnega človeka.
Dvojezično izdajo (v slovenščini in angleščini) dopolnjujejo še spremne besede, ki so jih prispevali Ivo Daneu, Sergio Tavčar in Igor Đurović, ter množica fotografij z evropskega prvenstva v košarki leta 2017, ki sta jih posnela Vid Ponikvar in Tuomas Vitkainen, uredil pa Bojan Velikonja.
Preseganje samega sebe
»Knjiga pravzaprav nadaljuje usmeritev, ki smo jo odprli pred dvanajstimi leti z izdajo eseja Demon Iva Daneua, ki ga je leta 1970 napisal Marjan Rožanc,« še pojasnjuje Repar. »Kajti v obeh primerih gre za filozofski esej oziroma delo s področja filozofije športa – to torej ni biografija Luke Dončića, ampak esej, ki ga je mogoče brati na različne načine ter odpira filozofske, etične, športne, družbene in celo politične razsežnosti fenomena tega košarkarja.«
Razlog, da se je lotil pisanja knjige, je preprost. »Lukova igra me, tako kot mnoge druge, osrečuje,« pravi Repar. Toda obenem v košarkarjevi predanosti igri vidi nekaj posebnega, presežnega. »Luka Dončić je genij, ki ne le, da igra, ampak se igra, pri tem pa ustvarja nekaj novega, česar si pred tem nismo mogli niti zamisliti. V tej knjigi je Luka Dončić pravzaprav bivanjska figura, ki s svojo igro, ranljivostjo, trmo in nežnostjo uteleša tisto, čemur pravim eksistencialna revolucija – trenutek, ko posameznik preseže danost, se brez vsakršne preračunljivosti podari onkraj sebe, ne da bi razmišljal o posledicah, in tako postane dogodek ljubezni.« Kakor dodaja Repar, besedilo kljub filozofski noti poskuša biti jasno in razumljivo, tudi oziroma predvsem za mlajše bralce, ki jim Dončićeva zgodba po avtorjevih besedah ponuja pomembno sporočilo: »Če se povsem predamo temu, kar počnemo, lahko s tem osrečujemo in gradimo.«
Prilika o vrabcih in nojih
»So ljudje, ki se rodijo v napačnem času, in to velja tudi za Luko Dončića, ki se je rodil vsaj trideset let prepozno,« trdi Sergio Tavčar, nekdanji košarkar ter trener, pozneje dolgoletni športni novinar in televizijski komentator. »On bi moral igrati košarko takrat, ko je bil to šport za inteligentne ljudi, kajti v tistem času je košarka zahtevala znanje ter sposobnost logičnega razmišljanja. Če uporabim prispodobo, takrat je bilo treba znati leteti – kajti vedelo se je, da bo vrabec vedno premagal noja, čeprav je ta fizično mogočnejši, saj vrabec zmore leteti, noj pa ne. Na podlagi tega, ali znaš igrati košarko, so te nekoč presojali kot človeka! Luka je danes eden redkih igralcev, ki zna leteti, lahko daje po 30 točk na tekmo, ne da bi kaj dosti tekel ali se naprezal, vendar pa nastopa v ligi z noji, ki so jim prilagojena tudi pravila.« Po Tavčarjevem mnenju je Dončić preprosto predober za košarko, kakršna se igra danes in kjer štejeta izključno fizična moč ter metanje trojk. »Luka je igralec izven svojega časa in tega se tudi zaveda; upam pa, da mu bo uspelo ohraniti igrivost, ki ga določa.«
Prav legenda slovenske košarke Ivo Daneu je bil tisti, ki je mlademu Luki nekoč namignil, da »zna vse« in da je bistveno to, da »se igra«, ne pa da zgolj »igra«; in kot pravi, je vesel, da je košarkarski virtuoz to upošteval. Spomnil se je tudi na čas ob nastanku Rožančevega eseja, v katerem je pisatelj Daneua izpostavil ne le kot borca pod koši, temveč tudi kot »borca proti usodi«, ki ne želi pristajati na nihilistični svet, v katerem tovarištvo in pa pristne medčloveške odnose zamenjuje boj vseh proti vsem. »Takrat sem Rožancu rekel, da ne razumem, zakaj naj bi Bog preko mene govoril gledalcem, pa mi je dejal, da tudi ne morem razumeti, ker sem premalo načitan,« se smeje Daneu. Na podoben način bi morda lahko rekli, da knjiga 77: Osrečenost v času Luke Dončića ne govori toliko o osebi iz naslova kot o tem, kaj sploh pomeni »biti osebnost« in »kaj pomeni ostati človek, ko si že postal mit«, kot v uvodu med drugim zapiše Repar.
