“Grozno je, da moraš iz vsega narediti zgodbo”

Povezava med besedili iz zbirke In druge zgodbe ter njihov vrstni red se zdita bolj ko ne poljubna, vsaka od enot je povsem samozadostna, podobe, občutja in teme, ki prevevajo teh enaindvajset zgodb, pa so prav tako podvržene poljubnemu približevanju in/ali oddaljevanju. Še najbolj jih morda povezuje izhodišče oziroma isti prepoznavni, zamejeni prostor literarne zbirke – prostor pripovedi, zgodbenosti, znotraj katere je treba zdaj zaradi kritiške konvencije poiskati nekakšno rdečo nit. Ena teh niti bi lahko bila za Gospodinova tako značilna tematika prehajanja, ki se v zgodbah udejanja včasih v očitnih, čisto fizičnih oblikah, kot je vožnja z vlakom (in skozi pričujočo zbirko imajo vlaki res pester vozni red). Večinoma pa ostaja zapisana domeni simbolnega ali metaforičnega: kot prehod iz življenja v smrt oziroma iz tostranstva v onostranstvo, iz enega sveta v drugega pa tudi kot menjava sistema (glede na to, da je zbirka prvič izšla leta 2001, je nekaj zgodb za čas značilno tranzicijsko obarvanih, kar je ne nazadnje še eno udejanjanje prehajanja) ali kot sprememba, ki jo napoveduje rojstvo otroka.