Anja Mugerli je uveljavljena slovenska pisateljica, ki je za svoja dela prejela več nagrad in nominacij, za kratkoprozno zbirko Čebelja družina tudi prestižno evropsko nagrado za književnost. Letos je izšel njen drugi roman Pričakovanja (Cankarjeva založba), v katerem pred bralce postavi temi neplodnosti in umetne oploditve. Raziskuje ju skozi protagonistko Jano, ki se ji ideja umetne oploditve upira, a se zanjo vendarle odloči. V središču romana je žensko doživljanje lastnih družbenih vlog in lastnega telesa ter krmarjenje med lastnimi in tujimi pričakovanji.
V slovensko književnost je v lanskem letu z vsaj tremi deli vstopila tematika materinstva oziroma želje po otroku. Čemu pripisujete vznik tega literarnega zanimanja prav zdaj?
Menim, da je že dlje časa tlela potreba po tem, da bi se o tovrstnih tematikah pisalo, zlasti zato, ker v slovenski književnosti niso bile zares prisotne. Gre za teme, s katerimi se ženske srečujemo v vsakdanjem življenju, ki jih izkušamo neposredno ali posredno, prek prijateljic, sorodnic, znank; čeprav splav, neplodnost ali umetna oploditev niso več izraziti tabuji, tudi ženske o njih še zmeraj nerade razpravljamo. Po eni strani zato, ker gre za boleče izkušnje, po drugi strani pa tudi zato, ker ženske ne moremo vedeti, kako se bo okolica na določene izkušnje odzvala, v kolikšni meri – ali sploh – jih bo razumela. Sama sem v romanu Pričakovanja zapisala zgodbo para, ki si želi otroka, a ga po naravni poti ne more dobiti, pri čemer nisem želela izpisati tipičnega »srečnega« konca, saj se mi je zdelo važno, da dobijo glas še drugačni razpleti, ne samo tisti, ki jih lahko prebiramo v tako imenovanih ženskih revijah.
Verjetno ciljate na zgodbe, v katerih ženske, ki se soočajo z diagnozo neplodnosti, naposled vseeno dobijo otroka?
Da, o teh srečnih zgodbah govorim. Neplodnost, številni boleči postopki, a naposled vendarle otrok. Iz pripovedi o neplodnosti pogosto izpadejo zgodbe tistih, ki so se iz različnih razlogov odločili zoper umetno oploditev, ali tistih, ki so postopke umetne oploditve na neki točki prekinili. Seveda zgodbe iz ženskih revij mnogim bralkam vračajo upanje, jih spodbujajo, toda hkrati imajo neki podtekst, češ, če se je ona lahko potrudila, se potrudi še ti, stori vse, da si boš uresničila željo. Toda različne smo si, nimamo enake volje ali zmožnosti. Poleg tega menim, da to ne bi smelo biti vprašanje volje ali zmožnosti, zato sem se odločila pripoved romana zastaviti drugače, nepopularno. Želela sem poudariti, da je v redu, če se par odloči, da se ne bo podal po poti medicine – da obstaja tudi neka druga izbira, neko življenje, ki je prav tako legitimno. Čeprav sprejemanje te druge izbire za posameznike nikdar ni enostavno in prav tako ne nujno katarzično. Za junakinjo mojega romana prav gotovo ni takšno.
Hkrati vam je odmik od tipične srečne zgodbe omogočil, da ste v romanu raziskali oziroma razplastili določena vprašanja, povezana s hrepenenjem po otroku in tudi z materinstvom kot takim.
Drži. Ko Jana ugotovi, da ne more zanositi, se pred njo razpre prostor, v katerem lahko na novo premisli materinstvo – kot nekaj, kar lahko posameznici veliko da in hkrati veliko vzame. To sem po eni strani skušala prikazati skozi lik Janine prijateljice Tine, ki ima otroka, po drugi strani pa tudi skozi like drugih žensk, ki se v romanu pojavijo mimobežno in jih spremljamo skozi Janine oči. Na predstavitvah romana se je pogosto odprla debata s prisotnimi, povečini so bile ženske, ki so povedale, kako malo se v družbi razpravlja o težkih plateh materinstva, kako še vedno vztraja mit, da je materinstvo veselo žensko poslanstvo, za katero se mora posameznica preprosto žrtvovati. Ugotovile smo še, da je, ko ženske spregovorijo o negativnih posledicah materinstva, to še zmeraj pogosto sprejeto z določenim odporom.
Vaš roman se torej giblje v nekem vmesnem prostoru, med pristno željo po otroku, veseljem do materinstva in dvomom. Roman je nekakšen uravnotežen razmislek o materinstvu, ki daje prostor veliko ženskim občutkom. Kako ste polovili tak razmislek?
Roman sem pisala tri leta in v tem času obilno premišljevala materinstvo, zlasti ambivalenco, ki ste jo omenjali, ter prebirala avtorice, ki se ukvarjajo s to in sorodnimi tematikami; dihala sem ta vprašanja. Ko sem se odločila ustvariti literarni lik, ki ne more zanositi po naravni poti, a si tega močno želi, in ima hkrati odpor do umetne oploditve, za katero se vseeno odloči, sem s tem v zgodbo povabila veliko nians, skritih, nikdar izgovorjenih občutkov. Obenem sem ustvarila še druge ženske like, ki v romanu zastopajo določen pletež stališč in nenehno komunicirajo z glavno protagonistko. Pomembno mi je bilo, da je pripoved razmišljujoča – da je razmišljujoča njena glavna junakinja – saj sem le tako lahko utemeljila končno Janino odločitev oziroma, bolje, spoznanje, da z njo ni nič narobe in da je lahko življenje lepo in kreativno, tudi če se ji želja po otroku ne izpolni. Če drugega ne, lahko obdrži tiste življenjske vsebine, ki so ji ljube in bi se jim morala kot mama odreči.
V romanu prikažete, kako se odločitev za umetno oploditev najavi kot intimna odločitev posameznikov ter se postopoma prevesi v kolektivni projekt, v katerem račune poplača prav – ženska. Se motim, če tu slutim feminističen vzgib?
Zagotovo je bil prisoten. Od samega začetka sem imela namen napisati roman, ki bi govoril o ženski oziroma o ženskah – ob Janini zgodbi beremo tudi zgodbe drugih žensk – z ženske perspektive. To se mi je zdelo izjemno pomembno. Ne glede na to, zakaj se neplodnost pri paru pojavi, je pri postopku umetne oploditve namreč vedno ženska tista, ki mora dati svoje telo na razpolago. Njeno telo postane na neki način orodje oziroma posoda, ki služi enemu samemu cilju: zanositvi.
Omenili ste intimno odločitev: ta se izteče v trenutku, ko par ugotovi, da otroka ne bo mogel imeti po naravni poti, in se po pomoč obrne k medicini. V zdravstvu pa to seveda postane kolektivni projekt, v katerega je vključeno tako zdravstveno osebje, ki ga par pozna, kot zdravstveno osebje, ki ga ne, kar denimo vidimo pri ponavljajočih se ultrazvočnih pregledih, ko Jano skoraj vsakič sprejme drug ginekolog oziroma ginekologinja.
Jana ima izjemno kompleksen odnos do svojega telesa. Na eni strani se trudi z njim (sama s seboj) ohranjati intimen stik, na drugi pa je njeno telo v medicinskih postopkih na razpolago drugim, kot nekakšen javni park. Je ta razkol – telo, ki je moje, in telo, ki pripada drugim – izrazito ženska stvar?
Ne morem vedeti, kakšne so moške izkušnje, ampak sklepam, da to zanje ne velja. O tem nam pripovedujeta tako preteklost – žensko telo je bilo vselej v nekogaršnji lasti, bodisi si ga je lastil oče bodisi mož – kot sedanjost – boj za ženske reproduktivne pravice očitno še ni povsem izbojevan, femicidi in nasilje nad ženskami niso odpravljeni. Ženska je še zmeraj tista vmes, čedalje bolj svoja, a vendarle tudi »njihova«. S tem, ko Janino telo v medicinskih postopkih postane »orodje«, Jana vse bolj izgublja stik z njim, hkrati pa ima občutek, da jo lastno telo, ker ne more zanositi, izdaja. Kot protiutež temu sem zato dodala prizor s slikarjem Ivanom, v katerem se je Jana prisiljena soočiti z lastnim telesom na drugačen način, dejansko kot z delom sebe.
Za konec bi se pomudila še pri slogu Pričakovanj, ki se razlikuje od sloga vaših dosedanjih del. Izjemno odmerjen, kliničen je. Je takšen zato, ker je v romanu toliko klinike?
Slog je nastal po premisleku, dokončno pa se je oblikoval po tistem, ko sem pripoved iz tretjeosebne predelala v prvoosebno. Jano sem morala »ozvočiti«, in ko sem to storila, se je pripoved zares zagnala. Hkrati sem želela, da je pripoved čim bolj realistična, da predstavim njene pristne razmisleke, da natančno opišem njene občutke ob vseh medicinskih postopkih in medicinske postopke same – kar se je naposled izkazalo za pravo odločitev, saj mi je dosti bralcev zaupalo, da so se med branjem te knjige prvič srečali s popisi postopkov umetne oploditve in z njihovimi fizičnimi, emocionalnimi, psihičnimi posledicami ter jih na neki način, ravno zaradi sloga, podoživeli. Zadovoljna sem s svojim pristopom, menim, da ima realizem tega romana lahko pozitivne učinke.
