Eva Baltasar je katalonska pesnica in pisateljica. Objavljenih ima deset pesniških zbirk, za katere je prejela mnogo nagrad, in tri romane. Njen prvenec Permafrost je leta 2018 prejel nagrado katalonskih knjigarnarjev premi llibreter in je del triptiha, v katerem so glavne protagonistke ženske. Njen drugi roman Boulder je izšel leta 2020 in se potegoval za Bookerjevo nagrado. Oba romana sta pri založbi KUD Sodobnost International izšla v prevodu Veronike Rot.
Če iščemo vaše ime na spletu, se
vsak intervju ali zapis začne z isto informacijo. Eva Baltasar je najprej pesnica in šele nato avtorica romanov. Kdaj in zakaj se je zgodil prehod od poezije k romanom?
V prozo sem zašla po naključju. Povsem zadovoljna sem bila, ko sem pisala in objavljala poezijo, dokler nisem v nekem trenutku padla v nekakšno eksistencialno krizo in obiskala psihologinje. Že na prvem srečanju me je prosila, naj naredim zelo preprosto nalogo: na nekaj straneh opišem svoje življenje. Lotila sem se naloge, toda že zelo kmalu sem ugotovila, da v pripoved vnašam drobne spremembe, izmišljene različice, da bi branje naredila bolj zanimivo. Tako sem odkrila oziroma naletela na glas protagonistke romana Permafrost, glas, ki me je zapeljal in me pripeljal tudi do tega, da sem terapijo opustila in napisala prvi roman, na podlagi katerega je nato nastal triptih.
Kaj pa poezija? Je ostala z vami?
Ne čutim, da bi poezijo opustila, saj sem se kot pisateljica izoblikovala s pisanjem poezije in jezik tudi pri pisanju proze obdelujem na poetičen način. Iščem ritem, muzikaličnost, ustvarjanje podob, notranjih rim. Moj odnos do jezika je še vedno poetičen, kot nekakšen ples, igra, izziv.
Vaš prvi roman z naslovom Permafrost, ki ga sedaj lahko beremo v izvrstnem prevodu Veronike Rot, je nemudoma osvojil kup nagrad. Je del trilogije, del treh zgodb o zelo različnih ženskah. Je bil že od samega začetka vaš namen napisati trilogijo, ali se je ta ideja pojavila šele po
uspehu Permafrosta?
Zamisel se je porodila, ko sem končala roman Permafrost. Ugotovila sem, da sem pri pisanju zelo uživala, ker sem bila na neki način v to zaljubljena. Več kot leto dni sem preko pisanja, literature spoznavala neko žensko, se pravi protagonistko romana Permafrost. Postala je zelo pomembna družba v mojem življenju. V tistem trenutku sem spoznala, da se želim še naprej vsako jutro zbujati s tem občutkom zaljubljenosti v neki lik, in da bi to uresničila, omogočila, sem si zamislila triptih.
Prav protagonistka Permafrosta je izredno zanimiv lik. Ves čas hodi po robu. Je neke vrste outsiderka, izobčenka, ki je ves čas v nasprotju sama s sabo. Ima bogato spolno življenje, sočasno z odgovornostjo prevzema družinske obveznosti, pravi ljubezni pa se ne more predati. Ves čas se spogleduje s samomorom, sočasno pa se z vsem bitjem in žitjem bori
za življenje. Kako je nastal lik,
poln nasprotij?
Gre za žensko, obkroženo z ljudmi, ki se (samo)zdravijo s pomirjevali in antidepresivi oziroma zdravili proti tesnobi, da bi lahko prenesli življenje, ki ga živijo, v družbi, ki smo jo vsi skupaj zgradili. Protagonistka trpi zaradi te eksistencialne praznine, zelo značilne za naš čas, vendar se odloči, da ne bo jemala blažilnih tablet, saj želi ohraniti luciden pogled. Posledica tega je, da na trenutke čuti močan obup, kar jo pripelje do tega, da si začne zamišljati oziroma predstavljati samomor. Ta ideja ima v romanu zelo močan estetski pomen. Obenem pa zaradi tega lahko tudi polno uživa v dobrih stvareh življenja: seksu, literaturi, umetnosti, filozofiji … Gre za žensko, ki poskuša preživeti, ne da bi kadar koli dokončno prekinila odnose, ki ji vzbujajo nelagodje, zato, na primer, tudi laže. Permafrost je, tako kot druga dva romana iz triptiha, tudi knjiga, ki nam govori o pomanjkanju komunikacije, zato se v njej srečamo z žensko, ki ima zelo aktivno spolno življenje, vendar se ni sposobna resnično predati oziroma vstopiti v resen partnerski odnos.
Ali je prav zato naslov romana Permafrost? Ker je junakinja neke vrste permafrost, zamrznjena in zaščitena od vsega? Pa vendar je zlomljiva. Kot pravi sama, sta strah in dvom tista, ki jo lahko zlomita. Ali ni ravno to zanimivo pri človeku, da se ne glede na to, koliko se zaščiti in obda, ne more znebiti čustev? Kar spozna
tudi protagonistka.
Tako je, naslov romana je prispodoba protagonistke. Ona je ta ženska, ki jo obdaja večno ledena plast, oklep. Ta jo oddaljuje od drugih in jo obenem varuje pred okolico, ki jo ona dojema kot agresivno. Hkrati pa je permafrost porozen in življenje vanj izpraska reže, kar velja tudi za protagonistko romana. Tako lahko toplota sveta – kajti v tem zunanjem svetu ne obstajata zgolj mraz in led – prodre vanjo in ji pokaže možnost, da se odpre drugim ljudem, da spozna globlja čustva, da se sreča z očmi, ki ji nastavijo ogledalo oziroma v katerih se vidi.
Še eno izredno pomembno vprašanje, ki ga zastavite v Permafrostu, je materinstvo. Kako in zakaj ste se lotili vprašanja materinstva? Je bil namen iskanje nekega odgovora?
Nisem imela občutka, da bi morala najti neki odgovor. Pišem zase, raziskujem, poglabljam se v teme, ki me zanimajo, in to počnem s popolno svobodo. Materinstvo je poliedrično, ima številne oblike, vključuje nestabilnost. Obstaja toliko materinstev, kot je mater, in to, kar zanima mene, je raziskovanje teh najbolj skritih, najbolj nelagodnih plati materinstva. To je tudi način raziskovanja mojega nezavednega, mojih lastnih temnih plati. Zato so tudi moji protagonisti lahko nelagodni, se pravi, da vzbujajo nelagodje. Meni pa se zdi zanimivo, da me spravljajo v nelagodje, da me preizprašujejo, da me problematizirajo.
Pravite, da vas preizprašujejo in problematizirajo. To sovpada z eno izmed najbolj jasnih misli protagonistke Permafrosta, da sta namreč strah in dvom tista, ki jo lahko zlomita ... Ker ste v marsikaterem intervjuju dejali, da je v Permafrostu vsaj del zgodbe zapisan po vaših izkušnjah, me zanima, kako vi dojemate strah in dvom. Ju še vedno doživljate?
Sem v obdobju življenja, ko sem že prešla starost protagonistke. Moji strahovi so nekoč lahko bili taki, kot so njeni. Živimo v obdobju življenjske negotovosti, vzrok za katero delno tiči v globoki duhovni krizi, v nepovezanosti z naravo, z vsem simboličnim, nezavednim. Čutim, da se oddaljujemo od nas samih. Toda že leta se trudim, da bi se spoznala in se razumela, zlasti s pomočjo pisanja, tako da v tem trenutku nimam kakih velikih strahov. To, da se čutim povezano z lastno instinktivno platjo, pa pomeni, da so izginili tudi dvomi. Zaupam instinktu, živim tako, da mu sledim, zaradi česar sem zelo svobodna.
Z vašim drugim romanom Boulder pa se nenadoma znajdemo v drugem času, z drugo žensko in zgodbo, pa vendar tudi v Boulderju prevladuje boj oziroma želja po življenju in obstoju. Seveda se spet pojavita dvom in vprašanje o ljubezni, svobodi in materinstvu ... Kako se prvi in drugi roman med seboj povezujeta?
Obe protagonistki – pa tudi protagonistka Mamuta – sta samotarki, ki svoj mir na svetu najdeta v mejnosti. Sposobni sta bivanja na meji in ohranjanja neke lucidnosti v pogledu na realnost, ki ju obdaja. Obe živita toksično obliko materinstva in njuno življenje zaznamuje nesposobnost komunikacije, čeprav sta do bralcev zelo iskreni. Šepetaje pripovedujeta svojo zgodbo, ki je zgolj in samo sedanjost. V mojih romanih ni preteklosti.
Se tudi tu naslov (Boulder) navezuje na protagonistko?
Tako je, tudi Boulder je prispodoba protagonistke. Ona je velikanska skala, na kakršne lahko naletimo na zelo osamljenih krajih planeta, v kaki dolini ali puščavi ali sredi oceana. Za take skale se zdi, da lahko prenesejo vse, obenem pa so prepuščene na milost in nemilost zunanjosti. Klimatske razmere jih obrabljajo, zato razpokajo, skozi te razpoke pa potem na prosto izpustijo tisto, kar je ujeto v njih.
V nekem intervjuju ste dejali, da ste napisali tri različne verzije romana Boulder, preden je prevladala ena.
Za kakšen proces je šlo oziroma kaj
je tisto, zaradi česar je zmagala ena
od verzij romana?
Stvar je zelo preprosta: v glasove prvih dveh Boulderjev se nisem zaljubila. Romana sta bila povsem v redu, toda glasova protagonistk me nista zapeljala, nista me odvlekla s seboj. Mogoče je bila napaka v tem, da sem poskušala protagonistko oblikovati tako, da bi ustrezala podobi boulderja, kajti naslov sem izbrala vnaprej, pred nastankom romana. Pri tretjem poskusu sem se vdala in priklicala neko podobo, da bi lahko začela roman, čeprav bi me zatem glas odpeljal nekam drugam in bi morala naslov zamenjati. Podoba je bila spomin iz moje mladosti, ko sem potovala po Čilu in sem neko nevihtno noč kupila vozovnico za trgovsko ladjo na otok Chiloe. Začela sem tako, da sem zapisala ta spomin, in kmalu zatem sem našla glas za Boulder, ki ni nič več opisoval mojega življenja, temveč neko drugo življenje. In v ta glas sem se zaljubila.
Med protagonistko Permafrosta
in Boulderja je starostna razlika.
Kaj bralce čaka v vašem tretjem
romanu Mamut? Koga spoznamo tam?
Mlado žensko, ki je že diplomirala in živi v Barceloni, nasproti živalskega vrta. Živi prekarno življenje, kot v nekakšni kapsuli. Močan nagon, da bi zanosila, jo prisili, da mesto pusti za seboj in se preseli v zelo odmaknjen kraj v bližini gora. Ne želi biti mama, ne želi prevzeti nobene vnaprej določene družbene vloge. Uspe ji osvoboditi se etiket in tudi pogledov, ki jo obsojajo, kar jo pripelje do tega, da začne postajati vedno bolj živalska. Gre za najbolj trdo in surovo protagonistko tega triptiha, najbolj grobo, agresivno, ta agresivnost pa ni zgolj ruralna, temveč tudi družbena, urbana.
Kaj vas čaka v prihodnje? Poezija, proza, esej ...
Pred kratkim sem končala svoj četrti roman z naslovom Zaton. Navdušena sem, da bo februarja izšel sočasno v katalonščini in španščini. Začela sem tudi že pisati nov roman, za katerega pa še ne vem, kam me bo pripeljal. Pisanje teh zgodb je drugačen način pisanja poezije. Pred dvema letoma sem izdala tudi pesniško zbirko z naslovom Nus Schiele (Schielejevi akti). x
