Ruska pesnica, pisateljica in esejistka Marija Stepanova je leta 2005 je prejela prestižno nagrado Andreja Belega za poezijo, ustanovila je dva literarna časopisa, Openspace.ru in Colta.ru, ki pa sta oba ugasnila zaradi vse večjega pomanjkanja sredstev za neodvisne projekte. Na zahodu je leta 2021 odmevala njena knjiga esejev Memory of Memory (Spomin spomina). Ob napadu na Ukrajino je zapustila Rusijo, leta 2023 je na leipziškem knjižnem sejmu prejela nagrado evropsko razumevanje. V okviru obiska na letošnji Fabuli je izšla njena zbirka esejev Z one strani.
Trenutno živite v Parizu, pred tem ste bili v Berlinu, Rusijo ste zapustili ob napadu na Ukrajino.
Res je. V tujini sem preživela veliko časa že prej, a nikoli si nisem mislila, da bom kdaj zapustila državo; o tem sem prej brala v romanih. A ta napad na Ukrajino, ti prizori uničenja so prišli tako nenadno, tako brez razloga, bolj podobni nočni mori kot čemur koli drugemu, da je moja družina, vključno z našim psom, Rusijo marca 2022 zapustila.
Od tega sta že dve leti. Se zdi zdaj ta selitev nekaj dokončnega?
Ne vem, odvisno od tega, kaj se bo z Rusijo zgodilo v prihodnosti. Putin obvladuje vse, ne vem, kaj bi ga lahko premaknilo, morda poraz v Ukrajini, a v tem primeru bo počakal na Trumpovo izvolitev. Nasilje ima namreč v sebi nagnjenost k širjenju, ekstremno težko ga je zaustaviti, in nisem prepričana, ali se Zahod tega dovolj zaveda. Če pa se bo režim v Rusiji spremenil, bom šla še isto sekundo nazaj. Četudi se zdaj zdi, da bi bil to čudež.
Tudi pred prihodom Gorbačova smo mislili, da sprememba v ZSSR ni mogoča.
Imate prav, v 70. letih so ljudje iz Rusije odhajali v ZDA in Izrael, kjer so danes paradoksalno del vojne proti Palestincem, in takrat so odhajali za vedno. Nihče ni verjel, da se bo vrnil, četudi so za seboj puščali starše in prijatelje, za katere so vedeli, da jih nikoli več ne bodo videli. Danes je drugače, ker stike lahko ohranjamo preko interneta, a Rusijo je v dveh letih zapustilo 700.000 ljudi, dovolj za majhno novo državo. In če bi se zgodil čudež sprememb, kakršen je bil tisti v 80. letih, bi se verjetno veliko ljudi vrnilo.
Ruska zgodovina je močno zaznamovana prav z begom umetnikov in izobražencev, kajne?
Res je, začelo se je že v carski Rusiji. Danes si ni mogoče predstavljati časov emigracije pesnice Marine Cvetajeve, ko so pisma potovala mesece ali pa sploh nikoli niso prispela. A v moji mladosti je to imelo tudi pozitivne strani: ko sem pri osemnajstih letih štopala po Rusiji, sem le enkrat na teden poklicala domov. Znali smo biti povezani tudi brez nenehnega stika. Zdaj je moj sin dosegljiv vsak trenutek, a to v resnici ne pomaga, ker je naša anksioznost toliko večja, kot je bila takrat. Izkušnje niso primerljive, včasih verjamemo, da nekaj razumemo, a ni vedno tako, vsak človek ima svoje izkušnje.
Ki pa so se skozi čas tudi zelo
spreminjajo ...
Res je, mi smo recimo črpali iz branja, današnje generacije pa formira vizualno gradivo, to je postalo poglavitni vir informacij, branje je v ozadju. To opažam tudi pri svojem občasnem pedagoškem delu, pa naj bo v ZDA ali Nemčiji. Študenti so bistri pri obravnavi fragmentov, a nimajo pojma in ne volje videti knjige kot celoto.
Ne zanima jih »prazni tek« pripovedi, ki pa je ravno tako pomemben?
Da, in to ima po mojem nekaj opraviti s temporalnostjo. Morda pa to fragmentirano mišljenje ni nekaj slabega, morda prinaša neki drugačen uvid, ki ga mi nismo imeli.
V prvem eseju zbirke Z one strani v Ruskem vprašanju razmišljate o občutku krivde, ki vas je preplavil, ko je Putin napadel Ukrajino.
Mogoče je treba narediti razliko med pojmoma krivde in odgovornosti. Zame je krivda nekaj, kar ima opraviti s preteklostjo, pomeni, da priznavamo preteklost in se z njo ustrezno soočimo, kot na primer Nemčija po drugi svetovni vojni. A v osebnem, še posebej pa v političnem življenju ne moreš utemeljevati odločitev zgolj na krivdi, potrebna je tudi odgovornost, ta pa te sili v sprejemanje odločitev. In v sedanji situaciji to pomeni braniti Ukrajino in ji pomagati, da vzdrži. V tem smislu smo odgovorni za to, kar se dogaja in kar se še bo. Odgovornost nas mora voditi pri nadaljnjih dejanjih. Moj občutek ob izbruhu vojne pa je bil res mešanica vsega: odgovornosti, krivde, sramote, da sem del te družbe, in da sem kot intelektualka, ki je delala v kulturi, tudi sama delno odgovorna. Ne le preprosto zato, ker sem živela v Rusiji, ampak ker morda nisem naredila dovolj, da bi prispevala k drugačni drži v državi. Seveda vprašanje, ali je bilo to sploh mogoče, ostaja neodgovorjeno. Odločilni čas so bila 90. leta, ko bi se vse skupaj še lahko obrnilo drugače. Dvajset let Putinove vladavine namreč kaže, da so stvari potekale po določenem načrtu, zavestno ali podzavestno: ugašanje neodvisnih medijev, najprej majhnih, pa vse večjih, potem televizijskih postaj, potem internetnih medijev, velikih časopisov ... Po napadu na Ukrajino pa je praktično vse utišano.
Pred leti ste ustanovili spletni časopis Openspace.ru, ki je zamrl zaradi usihanja podpore, nedavno je usahnil tudi vaš Colta.ru. Na udaru je torej predvsem pretok idej?
Da, in ko se zapre pretok idej, se sliši le še en glas.
Internet še normalno deluje?
Oblast si zelo prizadeva, da bi ga onesposobila, kar je trenutno tehnično še nemogoče, a govori se, da naj bi ga zamenjali z doma izdelano inačico, ki bi ljudem omogočala komunikacijo, a izključila določene publikacije, določene ljudi in seveda zunanji svet. Podobno kot na Kitajskem – model že obstaja. Že zdaj so nekatere domače in mnoge tuje strani ter nekatera socialna omrežja blokirana, zato moraš iskati obvode. In ljudje se temu privajajo.
Fenomen počasi kuhane žabe?
Da. In nekega dne odpreš oči in vidiš, da se je svet okoli tebe spremenil.
Besedila v vaši zbirki so zelo raznorodna, od uvodnega eseja o napadu Rusije na Ukrajino do literarnih študij o Sebaldu, Kafki, Cvetajevi in razmišljanja o Ani Karenini. Kako ste prišli do tega izbora?
Zbirka je krpanka fragmentov mojega dela in življenja, avtorjev in razmislekov, ki so mi pomembni, in sem jo sestavila z mislijo na slovenske bralce. Nikoli ne pišem o avtorjih, do katerih nimam posebnega odnosa. Sebald je ena izmed ljubezni mojega življenja, prvo njegovo knjigo mi je podaril prijatelj pred smrtjo z besedami: »To moraš prebrati, pojdi domov.« Res sem jo začela brati, a sem jo v raztresenosti odložila. Ko sem jo čez čas znova odprla, nisem mogla verjeti: Austerlitz, ki v Rusiji ob izidu ni vzbudil nobenega zanimanja, je bil zame odkritje popolnoma novega sveta, novega glasu, ki me je nagovarjal, ki sem mu verjela. Odprl je vprašanje, kaj je roman, kaj esej, kaj proza oziroma »dokumentarna fikcija«, vse, kar me zanima tudi kot avtorico. Ravno zato sem napisala ta esej, da bi ga približala ruskim bralcem.
Drugo, še bolj znano ime je Susan Sontag, pri kateri vas navdušujeta tako njeno delovanje kot pisanje.
Zdi se mi, da je utelešala nekakšno novo vrsto ženske, našla je način, kako lahko ženska preseže pričakovanja drugih in svoja lastna do sebe in iznajde nekaj povsem novega. V zahodni kulturi je obveljala za znak; a meni je všeč predvsem njen način razmišljanja. Bolj kot njeni romani me navdušujejo eseji, ti so zares prelomni, na primer Bolezen kot metafora in O fotografiji. Še bolj zanimivi pa so mi njeni dnevniki, kjer se srečujeta naključno in namerno. Strastno in namensko jih je pisala vse življenje, a imajo v sebi nujnost in krhkost najdenega predmeta. Ni jih pripravila za objavo. Seveda je vedela, da jih bo po smrti kdo našel, in dejansko jih je sin tudi objavil, ni pa jih omenjala v oporoki. Morda je prepustila potomcem, da odločijo o njih. Če upoštevava Rancièrovo ločnico med dokumentom in spomenikom, so njeni zapisi kombinacija obeh in hkrati še roman, večji od življenja, ki se nenehno razvija in ne ve, kaj se bo z njim zgodilo. Dnevniki so tudi sicer žanr, ki me nikoli ne neha preganjati, denimo njen seznam besed, filmov, ki jih ima rada ...
… besed?
Ja, na primer »reverberance«, odmevanje. Iz vseh teh podatkov zares lahko vidiš njene možgane pa tudi njeno krhkost, njeno osebnost, ki je v njenih objavljenih delih ne vidimo.
Kaj menite o današnjem delu žensk v umetnosti in teoriji?
Pred dvajsetimi leti bi ob takšnem vprašanju verjetno zavila z očmi, v smislu o neee, in zagovarjala neke vrste univerzalizem: vsi smo ljudje, pomembne so osebne izbire, osebni glasovi, ki so različni ne glede na spol. In to na neki ravni še vedno verjamem, a čudno, starejša ko sem, bolj opažam, da, podzavestno ali ne, vse bolj berem stvari, ki so jih napisale ženske. Kot bi potrebovala neko skrivno sestavino, ki jo imajo te knjige in jo jaz obupno iščem. Ne vem, kako naj to poimenujem, ne gre za zmožnost biti nesrečen, divji ali brezbrižen, ampak za neko vrsto pozornosti do podrobnosti, skozi katero se v pisanju žensk kaže tudi večja egalitarnost.
