Petar Andonovski spada v mlajšo generacijo makedonskih avtorjev. Izdal je že šest romanov, z romanom Poletje, v katerem te ni, pa za vedno zaznamoval makedonsko literarno zgodovino. Gre namreč za prvi odkrito gejevski roman, katerega protagonista sta istospolno usmerjena partnerja. V slovenščino je roman prevedel Sašo Puljarjević, avtor pa je na povabilo založbe ŠKUC roman predstavljal tudi pri nas.
Izdali ste že šest romanov in zanje prejeli več nagrad. A nihče vas doslej še ni zares vprašal, kako ste sploh prišli do pisanja. Kajti pisati ste začeli šele nedavno?
Prav imate, o tem še nisem nikoli zares razglabljal. Moja pot do književnosti je nekoliko drugačna, kajti pisati sem začel zaradi nasilja, ki sem ga doživljal v šoli in tudi kasneje na fakulteti. Verjetno nikoli ne bi začel pisati niti ne bi vpisal študija književnosti, če ne bi bil v osnovni in srednji šoli zasmehovan. To verbalno pa tudi fizično nasilje me je zaprlo vase. Nisem se družil z ljudmi in nisem imel prijateljev. Bil sem drugačen, ker sem istospolno usmerjen. In iz te samote sem se zatekel h knjigam, kasneje pa k študiju primerjalne književnosti. Pogosto pravim, da sem v bistvu bralec in šele nato pisatelj. Iskreno povedano, če bi moral izbirati, bi najprej izbral branje in šele nato pisanje kot službo. A služba, kjer bi samo bral, ne obstaja. Žal.
Omenili ste nasilje v šoli, predvsem zaradi vaše istospolne usmerjenosti. Kakšno pa je stanje skupnosti LGBTQI+ v Makedoniji?
Zadnja leta je nekoliko boljše, kot je bilo. Ampak gre za lažno izboljšanje stanja. Povedano drugače, politika se obnaša, kot da LGBTQI+ sprejema, ampak samo do meje, ki se njim zdi sprejemljiva. Pa vendar je stanje boljše kot nekoč in s tem moramo biti za zdaj zadovoljni. Ko sem objavil roman Poletje, v katerem te ni, ki velja za prvi kvirovski roman, je bil v mesecu dni razprodan. In to je meni in mojim kolegom dalo upanje, da smo se kot družba spremenili in odprli.
Pa ste se?
Nismo se. Motil sem se. Ko sem nedavno izdal drugi kvirovski roman, zanimanja zanj ni bilo več. Ob prvem romanu je prevladala vsesplošna radovednost. Vse je zanimalo, kaj to bo, kaj sem napisal, kaj pomeni prvi kvirovski roman v Makedoniji. In zato se je prodajal. Drugi roman govori o istospolnih partnerjih, ki si želita otroka. In zadel sem Ahilovo peto. Pisal sem o otrocih istospolnih partnerjev. To pa je bil že korak predaleč, in roman je šel v tišini mimo. Po svoje se je zgodil nekakšen bojkot romana, ker je bila tema za bralce preveč sodobna.
Povsod poudarjamo, da gre za prvi kvirovski roman v Makedoniji. Kako je mogoče, da je bil prvi kvirovski roman napisan leta 2020?
Pred tem smo sicer imeli zbirke kratkih zgodb, pa prevode Suzane Tratnik, bilo je nekaj antologij. A romana, ki bi bil zares kvirovski, v katerem nastopajo istospolni partnerji in ki naslavlja določene problematike, tega doslej ni bilo. Ko sem izdal roman Poletje, v katerem te ni, je bila glavna kritika mojih kolegov ta, da ni čas za kvirovske romane. Če jih vprašam, kdaj pa bo čas, odgovora ne ponudijo. A to je problem makedonske književnosti, ki je zelo konservativna in zaprta. Zaprta je za Albance, ki pišejo v albanščini, za Bosance, ki pišejo v bosanščini in tako dalje. Vse, kar je netradicionalno in ni pristno makedonsko, ni primerno za makedonsko književnost oziroma je za to še prezgodaj. Pred dvajsetimi leti pri nas niso pisale niti ženske. Makedonska književnost je prava samo takrat, ko je nacionalno obarvana.
Kaj pa založniki, se tudi ti otepajo izdajanja kvirovske literature?
Ne zares. Imamo nekatere prevode tujih kvirovskih avtorjev in avtoric. Največ kvirovske literature imamo zahvaljujoč malim založbam. Ampak te knjige se ne prodajajo. Še več. Ko je lani ena izmed založb izpostavila kvirovsko literaturo v mesecu ponosa, so ljudje bojkotirali izdajatelja in zahtevali umik iz prodaje.
Omenila sva že, da je roman Poletje, v katerem te ni prvi kvirovski roman v Makedoniji. Pa vas je bilo kaj strah pred izdajo kvirovskega romana?
Nikakor. Pravzaprav me je gnala nekakšna radovednost, saj sem menil, da smo kot družba pripravljeni na ta korak. Motil sem se, nismo. Sem pa vesel, da sem lahko začel pisati kvirovske romane, ker je to edini način, da premaknem tok zgodovine. Všeč mi je, da me ustavljajo mladi kvirovci, ki jim veliko pomeni, da berejo nacionalnega avtorja, ki je istospolno usmerjen, in to vpleta v svoje romane.
Kaj je po vašem kvirovska literatura?
To je zanimivo vprašanje, na katerega pa nimam zares odgovora. Menim, da literatura postane kvirovska v trenutku, ko razglablja o vprašanjih istospolno usmerjenih.
V romanu, ki ga lahko zdaj beremo tudi v slovenščini, gre na neki način za ljubezensko zgodbo, ki bi se lahko zgodila komur koli, le da se zgodi istospolnima partnerjema. Je bila to taktična odločitev, da prvi kvirovski roman še ne postavlja
prezahtevnih tem?
Vsi moji romani se dogajajo na Kreti, ker od tam delno izvirajo moji starši. Tudi sam sem nekaj časa odraščal na tem otoku in ga zato tako rad vpletam v svoje zgodbe. Tudi tokrat je v romanu ta otok poimenovan s črko K. Vse sem torej nekako zavil v tančico, tu imate prav. Drugi roman je že precej bolj kvir in bolj neposreden. Kot sem omenil, razglabljam o istospolnih partnerjih in želji po otrocih. S prvim romanom pa sem hotel dokazati, da ob branju pomislite prav na to, kar ste izpostavili: takšna ljubezenska zgodba se lahko zgodi vsakemu izmed nas, tokrat sta lika pač moška. In to je bil tudi cilj, da prvi kvirovski roman ni radikalen, da ga ne bi kdo razumel kot propagando.
Se je kaj spremenilo, odkar ste izdali kvirovski roman?
Menim, da literatura ne more spreminjati družbe in sveta, lahko pa spremeni posameznika. In to je cilj mojih romanov. Rad bi, da ob branju ljudje ugotovijo, da ni vse tako črno-belo, kot se zdi. Pa tudi, da bi kvirovski posamezniki uvideli, da niso drugačni in čudni. Po mojem prvem romanu je v ospredje stopil še en pisatelj, ki načrtuje kvirovski roman. Upam, da se nam kmalu pridruži še kdo. Če je moj roman spremenil mišljenje enega človeka, je to zame uspeh. Velik uspeh.
